Viktor Sulčič se je rodil 2. avgusta 1895 v Križu pri Trstu. Po končani vojni je v obdobju 1919-1921 obiskoval in zaključil Akademijo lepih umetnosti v Firencah in nadaljeval študij v Bologni. Leta 1924 se je izselil v Argentino, kjer se je zaposlil kot risar pri projektivnem podjetju in kasneje zaslovel kot arhitekt. Bil je aktiven član izseljeniške skupnosti. Po letu 1951 je zapustil projektivno delo in se posvetil slikarstvu. Umrl je 9. septembra 1973 v Buenos Airesu.
Viktor Sulčič se je rodil 2. avgusta 1895 v Križu pri Trstu, kamnoseku Josipu (1867-1899) in Mariji Bogatec. Mati Marija Bogatec, ki je rodila drugega otroka slabih devet mesecev po soprogovi smrti, se je pozneje v drugo poročila in prevzela priimek Jelen. V drugem zakonu sta se rodili dve hčeri. Viktor in Josip (sin) pa sta bila dana v skrbništvo teti Marijani. Viktorjev brat Josip, rojen 23. 9. 1900, se je tudi izselil v Argentino.
Viktor Sulčič je obiskoval osnovno šolo v Križu pri Legi nazionale, kjer je bila zaposlena teta Marjana. Šolanje je nadaljeval na obrtni šoli v Trstu, ki ga je zaključil leta 1914. Malo za tem so ga vpoklicali k vojakom, kjer se je družil z J. Marchijem. Ta ga je pozneje povezal z argentinskim inž. Luisom Migonijem.
Po končani vojni leta 1919 se je vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Firencah, in jo je zaključil z visoko oceno leta 1921. V Firencah je prijateljeval z Venom Pilonom, saj sta tam obiskovala isto akademijo, vendar različne usmeritve: Sulčič arhitekturo, Pilon pa slikarstvo.
Študij je nadaljeval v Bologni na Kraljevem inštitutu lepih umetnosti (Reale Instituto di Belle Arti), kjer je z diplomskim izpitom 19. maja 1922 postal »professore di disegno architettonico« (profesor arhitekrutne risbe). Po končanem šolanju se je za kratek čas zaposlil v Riva del Garda ob Gardskem jezeru, nato se je leta 1923 zaposlil pri arhitektu Lubinskem v Zagrebu in sodeloval pri prenovi Meštrovićeve hiše.
Vrnil se je v Trst, a zanj ni bilo dela.
Preko prijatelja iz vojašnice J. Marchijem je vzpostavil stik z inž. Luisom Migonem. Ta je Sulčiča v pismih navduševal za Argentino in mu natančno opisal razmere na profesionalnem polju. Jeseni leta 1924 se je izselil Argentino, kjer se je zaposlil kot risar pri projektivnem podjetju. V Argentini niso priznali Sulčičeve diplome, zato se je povezal z geometrom Besom in inženirjem Delpinom, s katerima je ustanovil podjetje Delpini, Sulcic, Bes – Ingenieros arquitectos. S tem podjetjem so projektirali več stanovanjskih, industrijskih in drugih objektov. Leta 1929 so arhitekturnemu podjetju naročili prenovo osrednje tržnice v Buenos Airesu Mercado de Abasto Proveedor. Odprtje velike tržnice, prvega dela leta 1934 in naslednjega leta celotnega objekta, je bilo medijsko zelo odmevno (leta 1999 je tržnica preoblikovana v nakupovalno središče).
V prostem času se je Sulčič ukvarjal s slikanjem akvarelov, predvsem o potovanjih po Argentini in Čileju. Akvarele je razstavljal v Nacionalnem salonu akvarelistov. Razstava je bila zelo pozitivno ocenjena.
Viktor Sulčič je bil aktiven član izseljeniške skupnosti. Sodeloval je pri društvu Sokol v Buenos Airesu, pri Jugoslovanski izseljenski zaščiti, kjer je bil na vodilnem mestu ter bil med ustanovitelji slovenskega tednika Novi list. V njem je objavil serijo člankov Priseljenčeva hiša (1933 in 1934). Viktor Sulčič, že priznani arhitekt, je bil v teh letih pobudnik in aktiven član pri organizaciji tečajev španščine za rojake, ki so množično prihajali v Argentino.
Leta 1929 se je poročil z Ano Kiselicki. Naslednjega leta se je rodil prvi sin Fedor (1930-) in leta 1939 Hector Igor, ki je tragično umrl leta 1951.
Uspešno podjetje Delpini, Sulcic, Bes se je leta 1932 uvrstilo na prvo mesto na razpisu za načrt stadiona nogometnega kluba Boca Juniors – La Bombonera. Odprtje prve faze gradnje velike tržnice jel bilo leta 1934. Leta 1938 so postavili temeljni kamen za zgraditev stadiona La Bombonera, ki so ga odprli leta 1940, četudi ne popolnoma dokončanega.
Po desetih letih izseljenstva (1934) se je Viktor Sulčič prvič vrnil v rojstni Križ ob smrti tete Marjane. Po povratku v Argentino je veliko potoval in obiskal Juana Beningarja slovenskega antropologa in raziskovalca, ki je živel med pampaškimi indijanci. Ta obisk je leta pozneje opisal v svoji knjigi Juan Benigar el Sabio que murio sentado (1970).
Po tragični smrti trinajstletnega sina Igorja (1951) je Sulčič opustil projektivno delo in se posvetil slikarstvu. Svoja dela je Sulčič razstavljal v Argentini in tudi v Beogradu, ko je leta 1956 spet obiskal domače kraje. V samozaložbi je izdal dve samostojni publikaciji: knjigo poezij Luces y Sombras (1965), kjer so objavljene tudi pesmi v slovenščini in knjigo povesti La Olla. (1968).
Sulčič je umrl 9. septembra 1973 v Buenos Airesu, pokopan pa je v grobnici društva Slavija na osrednjem buenosaireškem pokopališču Chacarita.
