Fidelis Terpinc se je rodil v Kranju slovenskemu trgovcu in meščanu Blažu in Elizabeti, rojeni Grilc. Tako oče kot mati sta prihajala iz premožnih trgovskih družin.
Trpinčev rod je izviral z Bleda, kjer je bil Fidelisov dedek Marko Terpinc sredi 18. stoletja polzemljak in majhen trgovec. Fidelisov oče se je z bistro glavo in trdno voljo hitro povzpel po družbeni lestvici. V Kranju je pobiral mostnino, nato pa še mestno užitnino. Odprl je trgovino z žitom in deželnimi pridelki ter se lotil žimarstva. S trdim delom je postal eden najbogatejših trgovcev v Kranju.
V zakonu z Elizabeto se jima je rodilo sedem hčera in trije sinovi. Fidelis je bil drugi sin, rojen v 15. letu njunega skupnega zakona. Bil je izredno nadarjen otrok. Po končani osnovni šoli v Kranju je med letoma 1813 in 1814 obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Pri 16 letih se je zaposlil v očetovi trgovini. Že po nekaj mesecih dela je imel Fidelis številne pripombe. Tako je že leta 1815 začel očeta nagovarjati k izboljšavam.
Podjetni duh mu ni dal miru in leta 1820 je z očetovim kapitalom ustanovil valjalnico za koce (volnena odeja) ob sotočju Kokre in Save. Kmalu je začel Fidelis trgovati s slamniki in tako spodbudil razvoj slamnikarske obrti najprej v Ihanu, nato pa še v okolici Domžal, Mengša, Vodicah in Komendi. Postavil je temelje za razvoj slamnikarske industrije v teh krajih.
26. junija 1825 se je šestindvajsetletni Terpinc udeležil dražbe ter kupil graščino in gospostvo Fužine pri Ljubljani za 42.000 florintov. Denar za nakup mu je zagotovil oče. Kupoprodajna pogodba je bila podpisana 10. avgusta 1825. Podpisala sta jo kupec Fidelis Terpinc s pričo Jožefom Škarjo in prodajalec Ivan baron Schmidburg, guverner Ilirije, s pričo Leopoldom grofom Stubenbergom, gubernialnim svetnikom. Sedem dni kasneje je pogodbo potrdil cesar na Dunaju in Fidelis je s tem postal lastnik nepremičnine. V graščino se je preselil in se 14. novembra 1825 poročil z Josipino Zeschko (Josepina Zeschko, por. Terpinc (5. 3. 1805–6. 10. 1885), hči Franceta Zeschko (Češko) in Terezije, roj. Ogrin. Oče je bil rojen na Češkem in po poklicu steklar. To dejavnost je prenesel v Ljubljano in leta 1795 mu je bila podeljena meščanska pravica). Svojih otrok nista imela.
Takoj ob prihodu na Fužine se je mladi Terpinc lotil vodne moči Ljubljanice. Nad slapovi je postavil jez in tako povečal padec vode ter izrabil moč reke. Ob Ljubljanici je postavil velike mline s skupno zmogljivostjo vodnih koles 330 KM. Pri prenovi mlinov mu je pomagal izurjeni mlinarski mojster Anton Schreya iz Selnice pri Mariboru.
Doktor Rudolf Andrejka je v časopisu Kronika slovenskih mest leta 19341 zapisal: »V zgodovini naše industrije naj bo posvečeno posebno poglavje možu, ki je od l. 1830-1808 ustanovil v Ljubljani in njeni bližnji okolici toliko obrtnih in industrijskih podjetij, kakor nihče pred njim in za njim, tvornemu geniju, ki se pojavi v našem gospodarskem življenju prav tako samoniklo, brez predhodnikov in z elementarno silo, kakor Prešeren, njegov vrstnik in ožji gorenjski rojak, v našem slovstvu. Fidelis Terpinc, sin slovenskega meščana, pa ni samo zavoljo tega izreden pojav med tedanjimi maloštevilnimi tvorničarji, ker je ostal zvest svojemu narodu, ampak tudi zato, ker je idealen tip gospodarstvenika, ki je zavestno združeval pri svojem delovanju koristi industrije kakor tudi kmetijstva v dovršeno harmonijo.
Vzoren kmetovalec na svojem obširnem graščinskem posestvu na Fužinah poučuje narod v besedi in dejanju o novih, naprednih metodah v kmetijstvu, na drugi strani pa snuje tvorniška podjetja, tako raznovrstna po panogi in tako velika v zasnovi, da mora priklicati svoji prekipevajoči tvorni sili na pomoč družabnike, s katerimi šele zmaguje svoje načrte fizično in financielno. Ko bi ne bil Fidelis Terpinc nič drugega napravil, kakor papirnice v Vevčah in Janeziji, Medvodah in Goričanah in položil temelje za njih bodočo zvezo, bi zaslužil hvaležnost in priznanje poznejših rodov, zlasti če se ozremo na splošno mrtvilo v dobi obubožanja in stradanja med 1822-1825.
Kdor preiskuje podrobneje življenjsko pot njegovo, se zavzame, ko vidi, kako tone Fidelis Terpinc, eden naših največjih mož, čedalje bolj v morje pozabnosti in da se do danes še ni našel nihče, ki bi ga postavil na mesto, ki mu gre v naši gospodarski zgodovini. Naj bodo torej te vrste prvi prispevek za spoznavanja njegovega velikega dela ob 135 letnici njegovega rojstva.«
Politnične funkcije
Politično je Terpinc pripadel Bleiweisovemu9 ožjemu krogu. Leta 1848 je ob revoluciji na Dunaju natisnil poseben koloriran lepak v nemškem jeziku, na katerem je prihod vesti o začetku revolucije poimenoval za najlepši dan Ljubljane. Fidelis Terpinc je bil komandant prve čete ljubljanske narodne straže, leta 1865 je postal častni meščan Ljubljane, leta 1866 pa je bil izvoljen v deželni zbor in bil nato dve leti kot prvi Slovenec namestnik krajnskega deželnega glavarja. Leta 1868 se je zaradi bolezni odpovedal vsem javnim funkcijam. Fidelis Terpinc je podpiral slovenska društva in institucije (čitalnice, Slovensko matico, Sokol) ter dal na lastne stroške urediti planinsko pot na Triglav. Poskusil se je v pesništvu in pisal sestavke o gospodarskih zadevah v Novicah in pratikah. Umrl je 15. februarja 1875 v Ljubljani.
