Z umestitvijo papirnice v pretežno kmečko okolje sta se pojavila v družbi dva nova sloja: industrijsko meščanstvo in proletariat, ki je članstvo dobival iz obubožanih kmetov in propadajočih obrtnikov.
Pojavljati se je začelo delavsko gibanje. Položaj industrijskega delavstva v začetni dobi kopičenja kapitala je bil v vseh deželah zelo težak. Kapitalisti so bogateli na račun najbolj grobega izkoriščanja delavstva. Delovni pogoji v tovarnah so bili večinoma slabi, zato so pri ljudeh vzbujali velik napor in trpljenje. Delovnik je trajal od 12 do 16 ur na dan, mezde pa so bile zelo nizke. Posluževali so se tudi dela žensk in otrok, slabe so bile stanovanjske razmere, posledično so bile prisotne tudi številne bolezni.
Natančnejših podatkov o tem, kako se je naslavljalo delavsko vprašanje v času, ko je Fidelis Terpinc ustanovil Papirnico Vevče, nimamo. Bleiweisove Novice navajajo, da »od kar je Fidelis Terpinc nastopil gospodarstvo fužinske graščine leta 1825, je on v društvu za obrtnost navdušenih družbenikov osnoval tamkaj v okolici toliko početja, da ima veliko ljudi vsaktere starosti moškega in ženskega spola priložnost, si živež pošteno služiti.«
Tudi konservativni meščanski častnik priznava Terpincu zasluge, »da ima delo in živež sto in sto ljudi« v njegovih podjetjih, ki jih je tako rešil kmetijske revščine. Terpinc se je zanesljivo zavedal nevarnosti delavskih uporov, saj je o njih velikokrat poslušal od lastnikov tovarn, ki jih je obiskal, ko je hodil po razvitih industrijskih mestih Evrope.V monografiji o Papirnici Vevče je zgodovinar Jože Šorn leta 1956 zapisal, da je bil v začetku odnos Fidelisa Terpinca do delavcev »patriarhalen«. Delavci so še kar dobro zaslužili, razlika pa je bila v plačilu med moškimi in ženskami (dnevni zaslužek moškega je bil od 60 krajcarjev do 1 goldinarja in 50 krajcarjev; ženske pa med 35 in 65 krajcarjev).
V letu 1870 naj bi bilo v Papirnici Vevče zaposlenih 154 moških delavcev in 350 delavk, ravnatelj, trije uradniki in dva delovodja. Delavci so imeli delavska stanovanja, plačevali so 1 % od svoje mezde v bolniško blagajno, ob bolezni pa so imeli zato zagotovljeno brezplačno zdravljenje. Drugega zavarovanja v prvih letih ni bilo. Na vzhodu Ljubljane, kjer je nastajalo industrijsko meščanstvo in posledično proletariat, so se papirniški delavci medsebojno povezovali v gibanja. Številni brodarji in čolnarji, ki so se zaposlili v papirnici, so se ločevali od »klasičnega proletariata«, prav tako tudi bajtarji in obubožani manjši kmetje.
Iz industrijsko bolj razvitih predelov Avstrije se je širila socialistična misel tudi v naše kraje, delavstvo se je začelo zavedati nastajajočih kapitalističnih odnosov, izkoriščanja in razrednih nasprotij.
Po prevzemu delniške družbe Leykam s sedežem v Gradcu naj bi se položaj zaposlenih v papirnici močno poslabšal. Prelomno je bilo leto 1900, ko so se delavci uprli in začeli stavkati. Prva stavka je trajala od 17. maja 1900 do 12. junija 1900. Delavska mezda je znašala za moške 1 krono in 80 vinarjev na dan, za ženske pa od 60 vinarjev do 1 krone na dan. Veliko nezadovoljstva je bilo s poslovanjem bolniške blagajne, saj bolni delavci niso dobili izplačil. Stavke so se do prve svetovne vojne hitro nizale, proizvodna pa je večkrat obstala.
Tudi po vojni je bilo nezadovoljstvo delavcev veliko. Upori delavcev, stavke, številne volitve itd. so slabele proizvodnjo. Ko je nastopila gospodarska kriza, je prišlo do odpuščanja delavcev – papirnica je 11. marca 1930 odpustila 134 delavcev. V naslednjih letih se je položaj delavstva še poslabšal, saj pogoji za proizvodnjo papirja niso bili dobri. Februarja in marca leta 1936 je bila Jugoslavija prisiljena uvoziti papir iz Avstrije, saj ga sama ni bila sposobna proizvesti, nekaj let pred drugo svetovno vojno pa so morali v papirnici celo ustaviti en stroj za izdelovanje papirja.
