Trinko je bil glasbeni samouk. Večino znanja je pridobil v semenišču ob orglah in harmoniju. Marici Bartol je napisal: »Kedar sem truden, malce poigram na harmonium, pa je zopet dobro, zadovoljen sem z malim.« (Kragelj, 1997, str. 56)
Zanimal se je izključno za cerkveno glasbo, zato njegov opus obsega liturgične, duhovne in nabožne pesmi, pa tudi maše. Skladal je skladbe, namenjene bogoslužnemu petju ob spremljavi harmonija ali klavirja. Več kot trideset let je vodil semeniški pevski zbor v Vidmu, v Videmski škofiji je vpeljal reformo cerkvene glasbe. Pisal je glasbeno kritiko in esejistiko, bil pa je tudi član cerkveno-glasbene komisije za Videmsko nadškofijo. Njegov glasbeni opus hrani ženski samostan Nobile Collegio Dimesse v Vidmu.
Ukvarjal se je tudi s slikarstvom. Njegov likovni opus obsega več perorisb in risb s svinčnikom. Leta 1900 se je včlanil v Slovensko umetniško društvo v Ljubljani, istega leta se je udeležil prve slovenske umetnostne razstave v Ljubljani. Skupinske razstave je imel v Vidmu, pisal in objavljal je članke o pomembnih slikarjih. Zanimala ga je tudi fotografija, njegove najpomembnejše fotografije so posnetki beneške pokrajine.
»Z veseljem smo sprejeli Vaše obvestilo, da pristopite k našem društvu ter smo Vas na podlagi doposlane članarine vpisali med redne izvršujoče člane. Svoje slike blagovolite poslati v okvirjih pred koncem avgusta. Razstava se otvori sredi septembra.« (Fran Govekar, 6. 6. 1900, Trinkova zapuščina)
Čez dober mesec je od Slovenskega umetniškega društva prejel navodila, kako naj opremi pošiljko in dela ter jih pravočasno pošlje v Ljubljano (20. 7. 1900). V Seznamu in imeniku I. slovenske umetniške razstave so navedena tri njegova dela: dva perorisa brez naslova pod številkama 131 in 132 ter peroris z naslovom Iz beneške Slovenije pod številko 179 .