Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je tudi občina Ilirska Bistrica odločila, da v šolskih poletnih počitnicah otrokom, posebej onim z zdravstvenimi težavami, ali socialno šibkim, omogoči vsaj 14 dni bivanja na morju. Prva skupina je odpotovala na Krk v Omišalj že poleti 1954 ali 1955. Stanovali smo pod šotori, kar je bilo za večino pravo doživetje. Kasneje se je občina odločila za nakup zidane stavbe v Njivicah. Bila je to stara Restavracija SLAVIJA. (Čeprav so jo vsi imenovali Villa Mira). Imela je le nekaj sob v katerih smo se otroci stiskali na blazinah razgrnjenih po tleh. Ker je bilo otrok več kot je bilo prostora v stavbi, je nekaj otrok spalo še pod šotori na sosedovem vrtu. Njivice so tedaj bile še mali ribiški kraj, z malo luko, ladijsko povezavo in edinim malim hotelom Jadran. Imeli so gramofon in eno samo gramofonsko ploščo »Oj Triglav moj dom!«. Električni tok za prebivalstvo in razsvetljavo je zagotavljal velik agregat na nafto, ki je bil postavljen sredi vasi in z glasnim ropotanjem ljudi obveščal, da si ta čas lahko posvetijo tudi z elektriko, vendar le do 21. ure. Za kasneje so si prebivalci Njivic pomagali kar z ribiškimi lučmi. Hotel je bil skromno zaseden. Najpogostejši gosti so bili upokojenci iz Nemčije, ki so Njivice obiskali vsako jesen za dober mesec dni. Zaslužki krajanov so bili skromni, zato ni bilo čudno, da so bili odvisni od denarnih nakazil svojih izseljencev iz Amerike. Bil je to tudi odgovor, zakaj so domačini vse cene in stroške preračunavali kar v ameriških dolarjih. V Njivicah so imeli tudi osnovno šolo, ki pa jo je obiskovalo le nekaj otrok in skromno trgovino. Šolo so kmalu zaprli in maloštevilne otroke prešolali v sosednji Malinsko.
Poleg sonca in morja smo otroci uživali tudi v družbi vrstnikov iz Njivic in skupaj prepevali znane dalmatinske pesmi. Posebej nam je šla v ušesa pesem »Stari ribar mrižu plete…«, ali ono »Ja sam mladi Dalmatinac!« Lahko bi rekli, da smo rasli skupaj z mladimi domačini in si vsako poletje ob ponovnem srečanju znali marsikaj povedati. Le kje so danes takratni mladi Njivičani: Ana in Braco, Jagoda, Nada in Marija, Josip …? Družina Lisica z njihovimi fanti. … Hvaležni smo bili domačemu ribiču Barbi Ivu, sicer oskrbniku naše stavbe, ki nas je prevažal s svojim čolnom in učil loviti ribe, kar brez trnka. Lepo je bilo … Danes je vse drugače. Njivic ni moč prepoznati, postale so priznano turistično mesto na Krku. Socialni in mladinski turizem, kot smo ga poznali, se je umaknil komercialnemu turizmu. Iz Njivic se je umaknila kolonija in bistriški taborniki.
Na sliki: Skupina bistriških otrok v Njivicah. Na sliki prepoznamo vzgojiteljici Saško Milostnik Glavina in Darinko Žbogar, slikani v Njivicah. (309/vč)
