Po prvi vojni in italijanski zasedbi Primorske se je družbeno življenje tudi na Bistriškem močno spremenilo. Novi gospodarji so se zelo potrudili, da bi zbrisali slovenski značaj naših krajev. Vse organizacije in društva so, ali prepovedali, ali vključili v italijanski društveni sistem. Najtežji udarec je vsekakor bila prepoved uporabe slovenskega jezika tudi v šolah, poitalijančenje krajevnih imen in priimkov … Tradicionalna navezava na osrednji slovenski prostor, Ljubljano in mnoge povezave s slovenskimi organizacijami so bile prekinjene in prepovedane. Tako so tudi domači čebelarji izgubili svojo čebelarsko povezavo z Ljubljano in čebelarskimi društvi onkraj nove državne meje.
Če so hoteli biti aktivni še naprej pri čebelarjenju so se morali vključiti v italijansko čebelarsko organizacijo. Tudi tu so bili uspešni in s čebelarskih razstav prinašali visoka odličja.
Tako je bistriški čebelar Milan Ličan na razstavi v Bolzanu v Italiji že leta 1929 za svoj med dobil zlato medaljo. Na sliki, z zlato medaljo, je prejel tudi ustrezno diplomo in tako nadaljeval bogato tradicijo bistriškega čebelarstva. Žal je vele čebelar Anton Žnideršič Košomat s strani novih oblasti doživljal negativne izkušnje in preganjanja in se je umaknil v Ljubljano.
Pri družinskem čebelarstvu je Milana Ličana močno podpirala cela družina, še posebej obe hčerki Milojka in Ada ter soproga Vera, ki je po moževi smrti prevzela družinsko čebelarstvo in celo v funkciji predsednice društva po drugi vojni vodila bistriške čebelarje. Milana Ličana je močno prizadela nesreča, ko se je nad Ilirsko Bistrico pri prevozu njegovih čebel na pašo prevrnil s 52 panji naložen voz. Ob stanovanjski hiši je Milan Ličan postavil velik čebelnjak, ki še stoji, žal brez čebel.
Nekaj dokumentov o čebelarstvu Milana Ličana hranita novi lastnik Ličanove domačije in čebelarski muzej v Ilirski Bistrici.
Vč/425