Mlada kmetica iz leta 1957

Marija Petrova iz Zagorja raztresa otavo v njihovem, Petrovem vrtu Pr buórh, v ozadju njena in moja rojstna vas Zagorje na Pivki. V isti smeri bi se videlo, če ne bi bilo jesensko megličasto, tudi Sveto Trojico (1106 m.). – Z otavo, kadar je in če je zrasla, je bilo dosti dela, ker jo je bilo v septembru ali celo oktobru težko posušiti. Zato jo je bilo treba pod večer zdévati, se pravi pograbiti in nakopičiti v lonce, kot smo na Pivškem pravili senenim kopicam; zjutraj pa, če se je le pokazalo sonce, spet raztrositi. In tako več dni zaporedoma. Lonca s svojo obliko polkrogle je bila svojčas za te kraje značilen krajinski element. – Lonca  so v starih časih poimenovali tudi lonci podoben vrh v valovitem hribovju med Javorniki in Snežnikom; in je ostala Lonca, dokler v 17. stoletju niso na njej pozidali cerkve Sv. Trojice. To pa je tista Krpanova Sveta Trojica, ki ga je, prebival je v podolju pod njo, na Vlačnem, s svojim zvonom znova in znova vabila domov. »Že hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Trojici,« je povedal cesarju, ko je na Dunaju opravil svoje, a ga je cesar vabil, naj v mestu vsaj še prenoči. (sf)