Odkar se zavedam, obožujem glasbo … vsako zvrst samo, da mi gre v uho. Mislim, da sem jo oboževala že v maminem trebuhu, saj je oče veliko raztegoval meh harmonike. Mama sicer pravi, da sem se začela jokat takoj, ko je oče vzel harmoniko v roke. Ne vem, če bi temu verjela … mama pač ni marala glas harmonike, saj je prišla iz krajev, kjer prevladuje zvok tamburice. Zato me je tudi takoj ob vstopu v prvi razred leta 1954 vpisala k tamburašem »France Prešeren«. Seveda sem bila navdušena … samo, da se je igralo.
V tistem času smo kupili tudi prvi radio, pred katerim sem ždela in poslušala, poslušala … Stanovali smo v stavbi I. gimnazije Celje (Kajuhova), kot tudi ravnatelj Orel Tine z družino. V svoji pisarni je imel gramofon in plošče, ki so bile debele najmanj dva centimetra. Večkrat me je popoldan poklical v svojo pisarno in mi dovolil poslušati plošče. Tako sem poleg klasične glasbe poslušala tudi Avsenike in spoznala njihovo glasbo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Spomnim se besedil njihovih prvih pesmi.
Ko sem bila že v višjih razredih osemletke, sem na počitnice hodila v Zagreb k bratrancu, ki je bil zelo moderniziran. Poleg ostalih aparatov je imel tudi gramofon. Ravno, ko sem zaključila osemletko, si je nabavil novega in tega sem dobila jaz.
Vpisala sem se na srednjo medicinsko šolo in čeprav sem imela pet minut do doma, sem morala živeti vsa štiri leta v internatu, saj je bil v sklopu šole. Tja sem nesla tudi gramofon in eno samo ploščo, ki sem jo premogla, od Maria Lanze. Še danes so mi drage njegove melodije: O sole mio, Arrivederci Roma, Torna a Surriento …
Vsak večer sem jo navijala in ker je imela ravnateljica Škrabčeva zraven naše sobe stanovanje, je bila primorana poslušati vsak dan eno in isto. Bila je zelo stroga in še danes se čudim, da je to prenašala kar nekaj časa, dokler ji ni zakuhalo. Vkorakala je v sobo in zasikala: »Mirjana prosim, če daste na gramofon še kakšno drugo ploščo!« Komaj slišno, s šibkim glasom sem odgovorila: »Nimam druge, ta je edina.«
Naslednji dan je strumno prikorakala v sobo in mi brez besed potisnila v roke ploščo od Beatlesov. Še slutila ni, da je prišla iz dežja pod kap …
Ko se nama je z Valentinom rodil prvi otrok, sin Sergej, je bil star gramofon še kar v pogonu … razlika je bila samo ta, da sem premogla veliko plošč. Z nenehnim poslušanjem sem »zastrupila« tudi Sergeja. Še govoriti ni znal dobro, ko je poznal že vse plošče. Še danes mi je uganka, po kakšni logiki jih je prepoznal, saj so bile enakega izgleda, razen napisov seveda, brati pa ni znal, kaj brati, še govoriti ne dobro.
Komaj je shodil, mi je že ukazoval katero vinil ploščo lahko dam na gramofon. Nekega dne me je odrinil in začel sam dajati plošče na gramofon. To pa je bila, za nas ostale družinske člane, prava slušna muka, saj je imel zelo ozek izbor … šele takrat sem razumela mojo ravnateljico iz internata … Glavo je ob poslušanju vrtel ravno tako, kot se je vrtela plošča na gramofonu, kot bi bil v transu. Morala sem umetno »pokvariti« gramofon, toda on ga je takoj »popravil«.
Sreča je, da so iz plošč nastali ploščki, katerih niti ne vidiš, da se vrtijo.
Prispevala: Mirjana Steblovnik
