V študentskih letih (1956–1961) sem le pol svojega časa preživljal v Ljubljani, pol pa v rojstnem Zagorju na Pivki, kjer sem se šel z mladimi kulturo na vasi. Uigrala se je predvsem igralska skupina, ki sem ji bil dramaturg, režiser, scenograf , večkrat tudi igralec … Doma sem si uredil sobo. Bila je najhladnejši prostor v hiši, s kotom proti severu: pozimi je voda v umivalniku večkrat zmrznila. Prijazna je bila spomladi, ko je cvetoča jablana skozi odprto okno rinila svoje razkošje. Poleti je bila skoraj idealna. Prepleskal sem jo, vsako steno z drugo barvo. V opuščeni sosednji sobi sem si sposodil lepo oblikovano staro pisalno mizo, jo privlekel v moj kot, obložil s strokovnim priročniki, nad njo pa obesil Prešernovo sliko. Bila je pri hiši odzmeraj. Menda prav s konca 19. stoletja, ko je dal Jakob Čopič v novozgrajeni hiši ob cesti, namenjeni gostinstvu, Bralnemu društvu Zagorje navoljo prostor za tedaj vpeljana nedeljska poljudnoznanstvena predavanja. Prešerna je potem skoraj pol stoletja čuvala njegova hči Emilija Čopič, razgledana ženska, polsestra mojega očeta. Slika je visela v njeni spalnici in otroci smo bili prepričani, da gre za njen portret – njena lasulja je bila prav podobna Prešernovi, o pesniku pa v našem otroštvu nismo vedeli nič. In tako je Goldensteinov Prešeren prišel do mene. – Desna polovica kolaža kaže zlato izvezeno hrbtno stran prapora Bralnega društva Zagorje iz leta 1893. (sf)
Moj študentski študijski kot v Zagorju na Pivki
Photo
