Moške športne ekipe, ki so pedagoško gimnazijo v Celju predstavljale navzven, je bilo težko sestaviti, saj nas je bilo dečkov zelo, zelo malo. To je lepo uspevalo našemu dragemu profesorju Horvatu. Telesno vzgojo smo imeli dvakrat na teden, osmo šolsko uro, vsi skupaj od 1. do 4. letnika. Tako sem bil pri urah telovadbe najprej v družbi starejših, kasneje mlajših, od katerih pa so bili že takrat nekateri znani in vrhunski športniki ( Rok Kopitar, tek na 400 metrov z ovirami, Bojan Horvat, skok v daljino…). Bil pa je nekaj časa z nami pri telovadbi tudi današnji odličen pisatelj, pesnik, esejist, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer.
Sicer nismo imeli posebne višine, smo pa imeli veliko športno srce in se nismo ustrašili niti nasprotnika z “dvometraši”.
Nikoli ne bom pozabil. Mesec maj leta 1980, športno srečanje pedagoških šolskih centrov Slovenije, igramo proti Postojni, obramba mož na moža, trener mi na “čuvanje” dodeli dvesto dva centimetra visokega postojnskega centra. Ta je bil že takrat zelo nadarjen in obetaven košarkar po imenu Mitja Muha. Lahko bi rekel, da je v obrambi šlo bolj za rokoborbo kot za košarko, pa vendar smo uspeli tesno izgubiti. In glej ga zlomka, enaka zgodba se ponovi še šestindvajset let kasneje, ko sem bil v košarkarski ekipi osnovnošolskih ravnateljev Slovenije. V Portorožu smo igrali prosti ekipi šolskega ministrstva, ki ga je takrat vodil dr. Zver. Sicer nisem nikoli preverjal ali je bil na šolskem ministrstvu res kdaj zaposlen tudi Mitja Muha, je pa igral za njih in me (nas) zopet pošteno namučil.
Na fotografiji z leve proti desni čepijo: Marjan Kozmelj, Boris Emeršič, Sašo ?, Vlado Bek; z leve proti desni stojijo (trener ? Škoda, Marko Kopriva, ? Kvas, Božidar Kranjc, Darko Pepevnik in ? ?)