Ondan mi je vnuk-prvošolček poročal: »Lilo je ko iz škafa.« Pa sem vprašal: »Veš, kaj je škaf?« »Vem,« se je hitro odrezal, ker on »vse ve«, a je isti hip pošteno priznal: »Pravzaprav ne vem.«
V 50-ih letih 20. stoletja se je v naših krajih na Pivškem začel prelamljati stari svet, ki se je stoletja in stoletja vrtel počasi, iz leta v leto, od pomladi do pomladi, od jeseni do jeseni … Kar nalepem pa se je začel vrteti vse hitreje in hitreje, dokler ni zdrvel in drvi neznano kam … Kam? se sprašuje vse več ljudi ni to ni več le filozofsko vprašanje.
Na sliki sta dve čejdi, tako smo rekli čredi, in dva čejdneka: zgoraj Vidmar, ki je ostal v spominu po svojih 3 kozah in svojeročno narejenem »glasbilu« rogu, sestavljenem iz pravega volovjega roga in lesene piske; spodaj Lojz Kralčov, nekakšen vaški klošar, z Zagorjem, našo vasjo, v ozadju. – Fotografiji sta nastali v 50-ih letih. Idila, bi lahko rekli. – Potem pa so čejde začele »izumirati«. Guro, kjer so se pasle, zarašča borovje. Prastari način pridelave krompirja z motikami in vilami so zamenjali plugi, ki so prečne vrste na njivah zamenjali z vzdolžnimi. Pojavili so se vprežni sejalniki in kosilnice. Krompir je napadel koloradar, pšenico pa snetljivost. Sivina. Brezizhodnost. Vse številčnejši prebegi mladih čez »italijansko« mejo so bili bolj pogojeni ekonomsko kot politično.
V 60-ih se je obrnilo navzgor. Tradicionalno kmečko okolje je izginjalo. Na cestah so se pojavili mopedi. Fičkoti. Po domovih kopalnice, televizija. Kruh je kmečkim ljudem rezala lesna industrija. Stara šola pa je bila zmeraj bolj prazna. – In v naslednjih desetletjih je čas z računalniki dobesedno zdrvel …
Včasih pomislim, da smo v moji generaciji imeli tudi srečo, živeli smo v dveh svetovih. A vnuku-prvošolčku prstki hitijo po računalniški tipkovnici neprimerljivo hitreje kot meni. (sf)
