Na velikem Snežniku, 13. julija 1924; v času, ko so slovenska društva na Primorskem eno za drugim doživljala prepovedi delovanja, so se predstavniki nekaterih društev v Ilirski Bistrici: Planinskega društva, Telovadnega društva Sokol in Čitalnice v Ilirski Bistrici odločili, da sovražni oblasti pokažejo svoje kljubovanje in da so še tu.
Odločili so se za skupen izlet na Snežnik. Pot jih je vodila mimo zaklenjene planinske Vilharjeve koče v Črnem dolu, ki ji je že grozila zaplemba, mimo Sviščakov, kjer je italijanska planinska organizacija že gradila svoj nov planinski dom – riffugio, pa vse do vrha Snežnika.
Na sliki predstavniki vseh treh društev: planinsko društvo je do tedaj že izgubilo predsednika Miroslava Martinčiča, čez mejo so bili pregnani tudi njegovi nasledniki dr. Fran Kovča, Lojze Zajc ter tajnik Anton Kraigher, zadnji predsednik telovadnega društva Sokol Franc Samsa Žefnik je z družino bežal sredi noči iz obkoljene hiše. Zadnji predsednik Bistriške Čitalnice adv. Fortunat Mikuletič se je z družino udeležil izleta na Snežnik, vendar je pod vrhom ostal ob soprogi, ki je omagala. Na sliki je njun sin Dušan (sedi spredaj zadnji na desni.)
Zahvaljujoč gospe Pepci Gržina Marinkotovi, udeleženki izleta, so nam znana tudi imena skoraj vseh na sliki. Kot zanimivost naj omenimo še Jožeta Gertneja »starega Fičota«, na sliki drži velik kositrni vrč v katerem je iz snežniškega snega in dodatki pripravil odličen sladoled za vse udeležence.
Izlet na Snežnik so udeleženci posvetili tudi 20-letnici Črnodolske koče in 20-letnici obnovitve Telovadnega društva Ilirski Sokol.
Fortunat Mikuletič, je svojo advokaturo sprva opravljal v Ilirski Bistrici ob advokatu Karlu Ferlugi, je kasneje skoraj celo desetletje imel samostojno advokaturo. V jubilejnem letu čitalnice je v tržaškem časopisu Edinost objavil obsežen članek o 60-letnem delovanju bistriške čitalnice in zapisal »pobožno željo«, da bo nova država s tisočletno kulturo gotovo znala ceniti kulturne ustanove, jih varovala in podpirala. Zgodilo se je prav nasprotno. Žal. 153/vč.
