Na tej fotografiji je nekdo pripisal.
»15 krst od 17 žrtev nemškega terorja. Vse so bile nečloveško ubite, zadaj za bistriškimi vojašnicami, 7. aprila 1944., od gestavca Erika Eberhalta (Očalina) in Walterja«.
Kmalu po vojni so nemški ujetniki morali izkopali vse žrtve iz strelskih jarkov. Žal vseh kosti nesrečnih pokojnikov niso našli. Žrtve so bile mlajše osebe, praviloma simpatizerji NOB, od Brkinov, Knežaka, Žejan do mlade partizanke Anice Cemič iz Rake na Dolenjkem. Pred dvema letoma sta se oglasila njen brat in sestra, ko sta zadnjič obiskala njen grob, ki je ob zidu trnovskega pokopališču. Bistričanka Dragica Milostnik, vedno poskrbi, da je urejen ta edini znani grob skupine nesrečnih žrtev. Večina teh žrtev je bila prekopana v skupen grob v neposredni bližini. Tako je tudi ta grob v cvetju, kot se spodobi za mlado partizanko.
Znana je tudi žalostna zgodba, na grozovit način umorjene, mlade dvajset letne partizanke Anice. Njeno hčerko so jo skrivali mamini prijatelji pri dobrih ljudeh v raznih stanovanjih po Ljubljani. Potem, ko je Italija kapitulirala in so zaporniki tudi iz Gonarsa bili osvobojeni, so seveda hiteli vsak na svoj dom, med njimi je bila tudi Anica. Ker pa je bila še vedno v partizanski uniformi, so ji taborišniki svetovali naj se čimprej preobleče v civilno obleko, češ da vojna še ni končana in da kdo ve, kaj še bo. In zgodilo se je najslabše, kar se je lahko. Taborišniki so na poti domov padli v nemško zasedo, ki jo je vodil zloglasni SS- ovec Očalin in mlada partizanka Anica je postala tudi ena njegovih tragičnih žrtev.
Podobno žalostno usodo sta doživeli tudi 20 in 26 letni sestri Urbančič iz Knežaka.
270/vč
