30. oktobra 1954 so slavnostno otvorili novo železniško postajo v Šmarju pri Jelšah.
Na proslavi je četrtošolec Boštjan Škorjak recitiral pesem, ki jo je za to priložnost napisala učiteljica šmarske šole Vida Lorger.
Vlak drvi nizdol brega, drug s strani vzhodne piha,
kmalu ustavita se oba. Malo treba je oddiha.
»Šmarje!« zdaj sprevodnik kliče, »Šmarje!« drug se oglasi.
Potnika v vagonu miče videt Šmarje.
Prejšnje dni bil v Šmarju je v službi.
Zdaj hiti spomin nazaj k drevoredu, k Roku, k družbi,
k časom mladim od nekdaj.
»To pa ni postaja Šmarje!« skozi okna govori,
pač ne ve, da tega, kar je prej bilo več danes ni.
Saj so bombe tod grmele, zdaj deset tega bo let,
staro so postajo vzele, zrušile nadstropja, klet.
Potnik naglo zdaj izstopi, gre pogledat šmarski kraj
in zvečer v postajni lopi je govoril marsikaj.
Šmarje je pač lepo vedno, lepše se mu danes zdi,
negovano je in čedno, spomenik nov trg krasi.
In pa nova ta postaja! Prvi vtis prekrasen je,
saj človeka kar pomlaja, če v okolje to prispe.
Blodilo mu je po glavi vse, kar videl, slišal je,
k otvoritveni proslavi te postaje priti če.
Danes tu je prav gotovo in se z nami veseli,
ko postajo lepo, novo javnost naša v last dobi.
Vsi tega se veselimo, saj postaja velik je za nas pomen.
In želimo, da izpolni svoj namen!
Za železnico in drugo, kot za pošto, ves promet,
ne pozabi na uslugo vezat nas in daljni svet.
A graditeljem postaje hvala naša naj velja!
V delu skupnem, ki moč daje, naj odsev bo vseh želja.
Da usoda vseh nadlog naj v bodoče trg naš varje!
Naj procvita rod še mnog, z njim pa naše ljubo Šmarje!
