V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo zelo moderno pa tudi politično podprto, da so se planinska društva povezovala v številne «kroge bratstva«. Na pobudo naših sosedov Planinskega društva Platak z Reke – najštevilnejšega PD na Hrvaškem in njenega predsednika Viktorja Štipčiča smo se pridružili temu krogu planinskih prijateljev. Slovesnost je bila na Platku, v zaledju Reke, kjer so se zbrani dogovorili za nadaljnje delo. Podpisnik listine o vstopu bistriških planincev v omenjeni krog prijateljev je bil tedanji predsednik PD Ilirska Bistrica dipl. ing. Jože Žnidaršič. V naslednjih letih so v krog prijateljev pristopila nova in nova društva: Iz Vojvodine PD Vršac (Valter Gačuf), iz osrednje Srbije PD Pobeda Beograd (Slavko Dačić), iz Makedonije PD Ljuboten Tetovo (Mirko Marjanović in Boško Jovanoski Pipo), iz Črne gore PD Subra Hercegovi, Iz BIH PD Prenj Mostar s starim planinskim prijateljem Salemom Marušičem. Bistriškim planincem, je krog prijateljev odprl vrata v najlepše planinske predele Jugoslavije. Pridobili smo številne nove prijatelje. Zadnje se je našemu krogu pridružilo kosovsko PD Dragaš iz Prizrena. Tu nas je pričakal tudi kosovski planinec-domačin, rojen v Ilirski Bistrici, kjer je bil njegov oče v službi JLA. (V bistriški delegaciji ni bilo nobenega rojenega v Bistrici). Kar štiri dni nas je čakal v Prizrenu, da bi nas pozdravil in peljal na svoj dom. Žal smo se morali prehitro vrniti domov. Obiska nismo opravili.
V zraku se je že čutilo, da gre z Jugoslavijo h kraju. To je bilo zadnje tovrstno srečanje. No nekaj planinskih prijateljev z tega časa je še ostalo in smo z njimi še na zvezi.
Čez nekaj let smo bili deležni posebne pozornosti. V Sandžaku, na tromeji med Srbijo, Bosno in Črno goro je delovala zelo dejavna kulturna skupnost, ki je povezovala kar devetnajst občin. Ob svoji obletnici so v svojo družbo povabili tudi kulturni skupini iz Slovenije. Slovesnosti v Bijelem polju v Črni gori smo se udeležili iz Ilirske Bistrice: pevska skupina Bratov Boštjančič iz Harij, ki sem jo vodil podpisani in postojnski pevski nonet pod vodstvom Janka Babiča in Eme Hojak. Slovenski del prireditve je povezovala, v slovensko narodno nošo oblečena, gospa Slavka Boštjančič. Tudi zaradi tega je bila slovenska skupina toplo sprejeta. Nastop je bil odlično pripravljen in izveden ter zelo odmeven. Ob tej priložnosti smo postali 20. društvo povezave, edino iz Slovenije. (vč/602)
