Med prvo svetovno vojno je bilo zelo težko kupiti blago za obleke, saj so bile odprte zelo redke trgovine. Prebivalci so bili tako prisiljeni, da si blago izdelajo kar sami. Lan so izdelovali med celo 1. svetovno vojno in tudi med drugo svetovno vojno od leta 1943 do 1945.
Laneno blago je bilo trdo, a izredno toplo za nošenje in lepo je dišalo, saj so ga prali z bukovim lugom. Da ni bilo tako sivo, so ga barvali. Spomnim se, da smo po barvo hodili na Hrvaško.
Na fotografiji lahko vidimo trenje lanu in konoplje pri Čečorečih na Mladici pri Semiču. Lan so delale pretežno ženske, saj so bili moški pri vojakih. Na sliki sta samo dva moška in sicer na desni moški s kapo, je ruski ujetnik Vasilij. Zanimivo je to, da je Vasilij ostal v naših krajih ter se po vojni tudi poročil in imel družino. Drugi moški na sliki je moj stric Janez Malnarič, po domače Anž. Da bi se izognil vojski, si je odstrelil palec na roki in tako postal nesposoben za vojsko.
Na skrajni desni sedi Plut Anton, ki je tako dobro igral na bršljanov list, da je postal svetovno znan.
Za ruskim ujetnikom stoji moja stara mama iz Črešnjevca pri Semiču. V Črešnjevcu je bila med drugo svetovno vojno partizanska bolnica Topolovec. Spomnim se, da sem jo z mojimi prijateljicami obiskala leta 1944 in nesla ranjencem priboljšek v obliki 24 jajc in moko.
Na fotografiji levo, z belo ruto stoji moja mama, Katarina Malnarič, poročena Sodja. Polega nje na levi, je moja teta Anka Malnarič, ki se je poročila v Čakovec in postala gospa Benčina. Četrta z leve je Frančiška, moja teta. Po vojni je odšla živet v Ameriko. Domači kraj je prvič obiskala šele čez 50 let, ko je praznovala zlato poroko.
Za Album Slovenije prispevala Antonija Sodja.
