Znamenje na brkinski cesti. Čelje 1957
V srednješolskih letih sem se uspešno otepal vključitvi v mladinske delovne akcije, češ da je doma v poletnih mesecih največ dela – košnja, pospravljanje žita, pripravljanje drv za zimo …. Ob vstopu na univerzo pa sem udeležbo v mladinskih brigadah začutil kot nekakšno državljansko dolžnost. In se vključil v avgustovsko, bolj ali manj štajersko izmeno v Brkinih.
Nastanili so nas v Premski grad, ki je bil pravo razdejanje, grad brez oken in brez vrat. Prepihi iz vseh in v vse smeri. Streho pa je le nudil. – Da bi se izognili opoldanski pripeki, smo na delo odhajali zgodaj zjutraj. kake 4 km do vasi Čelje, kjer je bilo odprto delovišče. Tam so nas v že razritem terenu čakale samokolnice, krampi in lopate. Drugega orodja ni bilo. Kakemu šibkejšemu je komandant naložil prinašanje vode za odžejanje, drugi pa smo poprijeli za svojea orodja. Delovali smo v trojkah in tekmovali v številu naloženih in prepeljanih samokolnic. V trojki sem bil z dvema pridnima dijakinjama kmetijske šole, vajenima trdega dela z zemljo. Duša trojke pa je bila zunanje privlačna, a zmeraj resnobna zlatolaska Geli.
Po povratku na Prem, po kosilu in opoldanskem počitku je sledil učno-vzgojni in domiseln kulturno zabavni progam, ki se je zvečer zaključil ob tabornem ognju. Bilo nam je dobro, naporno a lepo.
Predzadnji dan smo si z ustrezno slovesnostjo, ob številnih gostih iz političnega življenja postavili spomenik. »V SPOMIN IN ZAHVALO …« Zadnje dan je bil rezerviran za kopanje v Opatiji. (sf)
