Dragotin Ferdinand Ripšl se je rodil 1. 9. 1820 pod Rifnikom v Šentjurju. Oče je bil učitelj. Gimnazijo je obiskoval v Celju. Filozofijo je študiral v Gradcu, teologijo pa v Celovcu, kjer je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Slovenskih Konjicah, pri Sv. Križu v Rogaški Slatini, v Rojeh v Labotski dolini, v Št. Andražu v Labotski dolini in v Brežicah, od koder je prišel v Sv. Miklavž nad Laškim. Tu je deloval v letih 1854–1859. Potem je bil vojaški duhovnik, župnik v Loki pri Zidanem Mostu in v Vidmu ob Savi.
Že kot student je aktivno deloval v narodno prebujevalnem smislu. L. 1850 zasledimo njegove prispevke v Drobtinicah, zborniku poljudnih člankov za mladino in starejše bralce, ki ga je zasnoval Anton Martin Slomšek. L. 1859 je s pomočjo rojakov Gustava in Benjamina Ipavca na Dunaju izdal zbirko pesmi Pesmarica za kratek čas. Pesmi sta uglasbila brata Ipavec, razen dveh, za katere je napev prispeval Ripšl. Nekatere med njimi so ponarodele, npr. Majolka, Ko b’ sodov ne blo, Kdaj moramo piti.
Ripšl je bil tudi med ustanovitelji slovenskega pisateljskega društva in Glasbene matice v Ljubljani. Sodeloval je na taboru v Sevnici in bil v letih 1869–1870 podpredsednik čitalnice v Laškem. O njej je poročal v Jurčičevem Slovenskem narodu.
Pomembna so tudi njegova prizadevanja za gospodarski napredek kmeta. Veliko možnosti za to je videl v sadjarstvu. Na tem področju je bil pravi strokovnjak in avtor knjižice Kratki nauki za sadjerejo.
Tudi v naših krajih, v Šmiklavžu, Ripšl ni počival. Ustanovil je nedeljsko šolo, učil kmete sadjariti, predvsem pa je pomembno njegovo pisanje farne kronike.
V tej kroniki je opisoval pomembne dogodke iz tistih časov, npr. gradnjo železniške proge v dolini, delovanje in propad rudnika svinca na Gračnici, udor velike skale nad Škofcami itd. Posebno skrbno je zapisoval šege in navade tukajšnjih ljudi. Z velikim občudovanjem in zavzetostjo je v kroniki opisal tudi vsak delček tega hribovskega sveta, ki mu je bil očitno zelo pri srcu. Kronika je napisana v gotici in nemščini ter v zelo bogatem jeziku.
Prvi prevod, ki ga je opravil rojak Miha Jelenc, ni dostopen širšemu krogu ljudi. Leta 2015 pa je izšla kronika v prevodu in z dopolnili akademika dddr. Jožeta Mačka.
Vir: Metka Kovačič: Znani Laščani
Fotografija Dragotina Ferdinanda Ripšla je last Župnije Brežice.
