Maruóznek, smo mu rekli na kratko, po hišnem imenu. Sicer je bil to Andrej Vadnjal iz Zagorja na Pivki (1912–1971). Zrasel je v skromnih razmerah, na robu vasi, z eno kravo v hlevu in nekaj malega zemlje. Oče je bil leta čejdnek, vaški pastir, številna družina se je preživljala na vse načine, tudi z nastavljanjem limanic za ptice. – Andrejc je moral še mladenič v italijansko uniformo, ob razpadu Italije se je pridružil NOB in se vrnil kot borec 3. prekomorske brigade. V bojih pri Bihaću mu je nemška krogla prebila prsni koš. Nikoli ni do kraja okreval – a bil vseeno neutruden godec. Nobeno praznovanje ni moglo mimo njegove harmonike, nobena veselica brez njegovih polk in valčkov in kakega fokstrota.– Po vojni mu je nova oblast naložila pobiranje davkov, a je hitro spoznal, da je ljudem to kaj neljuba služba. Poskusil je z gostilno, s trafiko, nazadnje pa se z večino Zagorcev zaposlil kot delavec v lesni tovarni Javor Pivka. – Muzikalnost je bila očitno v rodu. Andrejc je z bratoma ustanovil tudi trio- ansambel (harmonika, saksofon, boben). Mlajši brat Maks se je kasneje usposobil za poklicnega godbenika Godbe ljudske milice. Harmoniko pa vešče in neutrudno obvladuje tudi njihov nečak Maks. – Na sliki: Maruóznek pred gozdarsko brunarico, sredi gozdov Vrh pekla, kamor nas je v 60-ih letih večkrat spremljal, ko smo se mladi Zagorci odpravili na Snežnik (1796 m).
