Nadučitelj, voditelj deške obrtno-nadaljevalne in ženske obrtne šole ter pripravljalnice za ženska učiteljišča, šolski nadzornik in cesarski svetnik, cesarsko-kraljevi profesor Franc (Franjo) Vodovipec (Kamnje na Vipavskem, 1834 – Gorica, 1912).
Slika se nahaja na njegovem grobu na pokopališču v Štandrežu pri Gorici.
Širši javnosti je znan tudi kot avtor znamenitega “Zemljevida Poknežene Grofije Goriške i Gradiščanske s Teržaško okolico”, ki ga je leta 1873 (nekateri viri navajajo leto 1874) izdelal za slovenske šole in za katerega je prejel nagrado na svetovni razstavi na Dunaju. Po upokojitvi je svoje zadnje moči posvetil Šolskemu Domu v Gorici in tu pomagal kot društveni tajnik in desna roka predsednika. Bil je ravnatelj Goriške ljudske posojilnice, nato član načelstva v Centralni posojilnici. Bil je tudi odbornik Slovenskega sirotišča in Goriške čitalnice. Kumoval je pri blagoslovljenju zastave Slovenskega katolikega delavskega društva. Podkovan je bil v gospodarskih in upravnih zadevah in si orizadeval za ustanavljanje novih slovenskih šol, tudi zasebnih. Objavljal je strokovne članke. Cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški je leta 1892 podelil prof. Francu Vodopivcu naslov cesarskega svetnika. Politično je pripadal skupini dr. Antona Gregorčiča.
Na njegovem elegantno izklesanem nagrobnem kamnu v Štandrežu piše: “Tukaj počiva v Gospodu cesarski svetnik Franjo Vodopivec – rojen v Kamnjah 12/VII 1834 – umrl v Gorici 28 (slabo čitljivo, op. p.) /XI 1912 – R.I.P. – Postavila družina”. Izhajal je iz znane rodbine iz Kamenj, ki je slovenskemu narodu dala veliko pomembnih mož. O tem sem se pogovarjal z izrednim poznavalcem kamenjske zgodovine Pavlom Bratino, kateremu gre moja zahvala. Oče Franca Vodopivca je bil Matevž Vodopivec (1795-1872), premožen trgovec in podjetnik, uvažal je tudi žito in je bil lastnik največje gostilne v vasi. Brat Matija (1822-1883), priznan gozdar in zemljemerec je s slavnim inž. Jožefom Resslom sodeloval pri parcelizaciji Trnovskega gozda in načrtoval gradnjo cest. Matija je bil oče znanega nadučitelja in čebelarja Janka Vodopivca (1861-1937) in uradnika Maksimiljana (1868-1955), očeta častnika in pesnika Vladimirja Vita Vodopivca (1898-1995, v drugih virih 1994).
“Sin Franca Vodopivca je bil pravnik in publicist Hilarij Vodopivec (Reka, 1868 – Maribor, 1930). Hilariji je gimnazijo končal v Gorici, pravo je pa študiral v Gradcu in na Dunaju. Na visoki ravni je deloval v finančni upravi v Gorici, Trstu, Sežani, Voloskem, Celovcu in Novem Sadu. Leta 1920 je bil imenovan za načelnika v finančnem ministrstvu in za predstojnika odseka v generalnem ravnateljstvu neposrednih davkov v Beogradu, medtem ko je leta 1923 bil kot prvi Slovenec imenovan za člana Glavne kontrole v Beogradu. Pripravil je več zelo pomembnih zakonov in je bil avtor strokovnih člankov in publikacij. Prevedel je v italijanščino pesem Simona Gregorčiča Soči. Ukvarjal se je tudi s tehniko in patentiral je svojo meridiansko uro. V Beogradu je pomagal primorskim rojakom in podpiral dijaške in mladinske organizacije. Prejel je odlikovanje sv. Save IV. stopnje in Belega orla V. stopnje”.
Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
