Bogastvo bukovih in smrekovih gozdov v vznožju Snežnika je nudilo mnoge možnosti izkoriščanja obilne lesne mase. Cvetela je žagarska in industrija na vseh vodnih virih na Bistriškem, Cerkniškem, Postojnskem pa tudi v širšem zaledju. Tokrat o oglarstvu.
Lesno oglje so potrebovali ne le domači obrtniki, temveč so ponj prihajali tudi iz oddaljenih krajev. Velik potrošnik oglja so bila velika mesta, ki so oglje uporabljali tudi za ogrevanje. Po pripovedi so na Bistriško po oglje prihajali tudi razni trgovci iz Trsta in z Reke, da celo iz Furlanije. Zaslužili niso le gozdarji, sekači, oglarji pač pa tudi ženske, ki so šivale vreče za odvoz oglja. Na mnogih jasah pod Snežnikom, na Planincu, Mašunu, Gomancih in Leskovi dolini so še vidne sledil kjer so stale kope za kuhanje oglja.
Na sliki: kuhanje oglja v Grčevcu pod Snežnikom. Vidne so kar velike tri kope. Na prvi kopi, ki je že prižgana, se dim prebija skozi zemljen pokrov in omogoča, da les tli in ogleni. H koncu gredo tudi priprave da prižgejo naslednjo, Na skrajni desni pa tretjo kopo še pripravljajo. V vsako tako kopo so gozdarji zložili kar nekaj velikih tovornjakov na meter nažaganih in razcepljenih bukovih drv. Od prisotnih na sliki prepoznam le znanega domačina, Franca Derenčina v lovski obleki, zadnji v skupini na levi.
Na oglarjenje pod Snežnikom spominja tudi mala kapelica na 1,5 km pred Sviščaki iz bistriške strani. Pravijo, da je na tistem mestu medvedka do smrti raztrgala lakomnega Furlana, ki je z vozom prevažal oglje v Trst. Na cesti je videl dvoje medvedjih mladičev in ju želel stlačiti v vrečo, da bi ju v Trstu drago prodal. Presenetila ga je medvedka in ga pokončala. Gozdarji so na tem mestu postavili križ¸ po domače »božjo martro«. Po italijanski zasedbi so križ preimenovali v »Mater dei«, kot so pač razumeli. Po drugi vojni pa so to ime le še prevedli v božja mati … in tako je nastal nov toponim, ne da bi vedeli, da je nastal iz »božje marte«!
130/vč
