Konec aprila 1958 je upravni odbor Planinskega društva Ilirska Bistrica na občnem zboru razširil svoje vrste in pritegnil nove člane. Vodenje društva je prevzel prof. Drago Karolin in skupaj z dosedanjimi člani (Igor Klanšček, Milan Šajn, Evgen Štrancar, Janko Milavec, družina Maraž …) zastavil nov program dela. Največje društveno delo naj bi bila obnovitev napol porušene stavbe nekdanje italijanske protiletalske postojanke in postavitev solidnega zavetišča na Velikem Snežniku.
Zamisel je podprlo članstvo PD, občina, Okrajni ljudski odbor, planinska zveza pa tudi vojaška enota JLA. Občina je namenila 150.000.- din. Premišljen pristop k delu je kmalu pokazal uspeh.
Prof. Karolin je zapisal v kroniko: Dne 22. junija 1958 nosi šolska mladina, pionirji in taborniki z zastavo na čelu prvi gradbeni material za planinsko zavetišče na Snežniku. Za Dan borca, 4. julija je večja skupina gozdarskih delavcev z desetimi bosanskimi konjiči prenesla na vrh zidake, opeko, apno in cement. Do 15. julija je ob podpori skupine vojakov, vodil jih je kap. Nikola Martinić, bila prva ruševina nadkrita s streho in zasteklena. Skromno zavetišče je tako prestalo prvo zimo in počakalo novih posegov. Pa tudi nove zamisel, da se zgradi 2 km snežniške ceste do sedla pod Malim Snežnikom do višine 1570 m. Delovni uspehi so kljub kratkemu poletju, višini in mrazu, opogumljali. Bilo je res naporno. Problem s pomanjkanjem vode so reševali z zajemanjem snega iz brezna z druge strani vrha in ga topili.
Na sliki: Zadnji dan pouka v šolskem letu 1957/58 je šolska mladina prenesla večjo količino gradbenega materiala na Snežnikov vrh. Ker ceste še ni bilo je bila nošnja materiala zelo naporna. Bil je to prvi gradbeni material za planinsko zavetišče. Mladi so to zmogli pa še zastavo so nosili na čelu kolone! 247/vč
