Navsezgodaj, 26. 6. 1991, sva že imela pripravljenih pet zastav, ki sva jih šivala že prej, grbe pa je tiskal najin prijatelj, žal že pokojni Avgust Umek. Vesela in polna ponosa sva obesila slovensko zastavo nad najino trgovino Red Boogie in ob obešanju naju je fotografiral pokojni priznani celjski fotograf, učenec g. Josipa Pelikana, gospod Viktor Berk, ki je imel v soseščini fotografski atelje.
Žal je bila zastava že ponoči odtujena in slučajno sva jo ob jutranjem sprehodu opazila viseti na upravni zgradbi večjega celjskega podjetja. Pozneje, ko sva spoznala, da ljudje nočejo obesiti slovenske zastave, sva bila na to podjetje celo ponosna. Najbolj pa naju je žalostilo, da zastave niso dovolili obesiti na naši hiši v Cankarjevi ulici. Stanovalci so se bali, da nas bodo letala JLA bombardirala, če bodo videli viseti slovensko zastavo.
Pozneje sva med prodajanjem slovenskih zastav spoznala enako miselnost večine ljudi, zato prodaja ni šla in zastave so bile še dolgo v skladišču.
Še dobro, da se je uzakonilo, da zastave visijo vsaj na javnih zgradbah, ker sicer bi bila še večja žalost ob praznikih, saj redkokje vidimo viseti zastavo. Tudi na naši hiši še do danes ni visela, toda midva ne moreva nič ukreniti, ker držalo za zastavo ni v najinem dosegu.
In še ena velika žalost … Hrvati so takoj pristavili svoj lonček in nam prodajali slovenske zastave, ki pa so bile zelo nekvalitetne.
Prispevala: Mirjana in Valentin Steblovnik
