LJUDSKA ŠOLA na Premu, kot se je leta 1965 še komaj dalo prebrati nad vrati stare osnovne šole, je v tem letu kazala prav klavern izgled. Nekoliko lepše je bilo v zgornjih nadstropjih, kjer je še kakšno leto nabiralo znanje zadnjih devet otrok. Leta 1969 so otroke začeli prevažati na matično šolo OŠ Dragotina Ketteja v Ilirsko Bistrico in s poukom na Premu zaključili leta 1977. Šolski živ žav je po 150. letih utihnil za vedno.
In vendar je premska šola imela izjemno tradicijo. Na pobudo premskega vikarja Aleša Petra je šola začela z delom že leta 1826 in je bila poleg trnovske ljudske šole druga najstarejša šola na območju današnje občine Ilirska Bistrica. V spodnjih prostorih je bilo učiteljevo stanovanje, nad njim, v prvem nadstropju pa je bila edina učilnica. V letu 1902 je premsko šolo obiskovalo kar tri sto šoloobveznih otrok. V tem času so dozidali še eno učilnico in stanovanje nad njo. Le kako so organizirali pouk v dveh skromnih učilnicah? Na šoli so poučevali tudi nekateri pomembni slovenski učitelji in kulturniki, kot Anton Rant, znani slovenski sadjarski učitelj pa slovenski literat Jože Kastelic … . Leta 1871 je na premsko šolo prišel učitelj Filip Kete z mlado ženo Ano, domačinko iz bližnjega Trnovega. Tu so se jima rodili štirje otroci. Trije so umrli v prvem letu življenja. Kot tretji je bil Dragotin, pesnik slovenske moderne, pa še ta je umrl star komaj 23 let.
Na čas italijanske zasedbe naših krajev je ostal žalosten spomin, ko so morali otroci in učitelji iz šolskih razredov prenesti vse slovenske knjige pred šolo in jih zažgati.
V letu 1966 je bil na pobudo učiteljev matične šole imenovan odbor z nalogo, da obnovi pesnikov dom in uredi spominske prostorov v šoli. Osrednjo šolo v Ilirski Bistrici sta v tem času vodila ravnatelja Franc Raktelj in Franc Munih. Odbor z omenjeno nalogo pa je prevzel Vojko Čeligoj. Ureditev prostorov je načrtoval arhitekt Janez Suhadolc iz Ljubljane. Odbor je ob podpori občine uspel zbrati dovolj sredstev za vse naštete naloge, še največ so pripevali slovenski šolarji, posebno oni iz šol, ki so nosile ime Dragotina Ketteja (V Sloveniji in Trstu) v svojem imenu. Slikovno gradivo za opremo muzejskih prostorov je prispevala Knjižnica Mirana Jarca iz Novega mesta, etnografske predmete smo nabrali na Premu. Pred šolo v Ilirski Bistrici smo postavili pesnikov doprsni kip, ki ga je izdelal akad. Kipar Marjan Keršič Belač, livarna Vladimirja Šeksa v Zagrebu je opravila livarko delo, visok marmorni podstavek za doprsni pesnikov kip je izdelalo kamnoseško podjetje iz Sežane.
Kljub silnemu dežju, v soboto, 8. novembra 1968, sta bili v Ilirski Bistrici in na Premu prijetni prireditvi. Nastopili so pevci MPZ Dragotin Kette, slavnostni govornik je bil dr. Anton Slodnjak, Franc Munih je spregovoril o pomembnem deležu pesnika v slov. literaturi, sam sem predstavil delo odbora, preds. občine Vitomir Dekleva pa je odkril spomenik pred matično šolo. Zbrane je pot vodila še na Prem, kje je pisatelj France Bevk svečano odprl obnovljene prostore Kettejevega doma. V zaključnem delu je gledališka igralka Alenka Svetel Keršič zbranim z umetniško besedo predstavila nekaj Kettejevih pesmi.
Na sliki se v ozadju vidi tudi stavbo cerkve sv. Helene na Premu, ki so jo prav v tem času začeli prekrivati. Razkrito cerkev je tri mesece neusmiljeno namakal dež in naredil ogromno škodo na freskah slikarja Toneta Kralja. Žal, škoda še danes ni popravljena. (296/vč)
