Skupina Maistrovih borcev, pred tem so bili avstro-ogrski vojaki (dva sta še v uniformah) iz Vinske Gore; od leve: Maks Vanovšek (dom. Trnovškov), Franc Weissenbach (dom. Koširjev), Johan Uranjek (dom. Podvršjak), Anton Ograjenšek (dom. Kremplov) in Martin Lesjak (dom. Omrež).
Po pripovedovanju Franca Sedovnika (dom. Cendirjevega), je Vinskogorčane v bojih za slovensko severno mejo vodil Franc Weisssenbach (drugi z leve). Iz kraja so bili Maistrovi borci še naslednji možje: Rudolf Brecl, Jože Cvikl (dom. Golakov), Ignac Lesjak (dom. Brčanov), Franc Lesjak (dom. Friclov) in brata Jože in Franc Sedovnik (dom. Cendirjeva).
Slednji je bil naj dlje živeči vojak prve svetovne vojne in Maistrov borec v Vinski Gori. Še pri 85 letih se je pripeljal s kolesom pokropit mojo pokojno staro mamo. Takrat sedemnajstletnemu mi je pripovedoval, kako so ležali v Posočju v kavernah, v klesanih v skale. Z dve leti starejšim bratom sta bila skupaj vpoklicana na bojišče prve svetovne vojne, katero sta oba preživela. Franc je bil dvakrat ranjen in mi je med pripovedovanjem pokazal zaceljene rane. Spominjal se je tudi konca vojne: »Ko so nas s soškega bojišča z vlaki pripeljali v Celje, je prišla prošnja generala Maistra, da se pridružimo njegovim enotam na Koroškem. Tako smo se s fronte namesto domov odpravili v boj za slovensko severno mejo.”
Prispeval: Janez Osetič
Uporabljen vir: Poles, Š. et al: Hrani jih za spomin, če me več kdaj nazaj ne bo. Občina Šoštanj, 2014, str. 188