Konec leta 1979 smo se na Bistriškem zelo razveselili novice, da je pogrešani prapor domačega ILIRSKEGA SOKOLA varno shranjen v arhivu TVD Partizan Narodni dom v Ljubljani. Stekla je akcija, in prapor je bil ob ganljivi prireditvi v spremstvu sodobnih društvenih praporov svečano vrnjen v Ilirsko Bistrico. Bil je to edini ohranjen sokolski prapor na Primorskem. Pri zbiranju podatkov o sokolski dejavnosti, so nam obilno pomagali nekateri člani druge generacije bistriških sokolov. Med njimi je bila tudi domačinka devetdeset letna Jožica Cerkvenik Valenti, ki je s svojo hčerko živela v Ljubljani. Pri njej smo dobili mnoge do tedaj neznane dragocene sokolske fotografije bistriških sokolov. Zvedeli pa smo tudi mnogo zanimivega o tedanji sokolski dejavnosti. Sama je iz Smrj, kjer je bila doma, hodila na sokolske vaje v Ilirsko Bistrico. Kasneje se omožila z železniškim uslužbencem Francem Valentijem. Do vojne so Valentijevi stanovali v Bistrici pri Božičevih, kjer se je rodil sin Davorin Valenti. Po prvi vojni so nove italijanske oblasti pregnale »stare avstrijske« državne uslužbence v Jugoslavijo in Valentijevi so nekaj let živeli v železniških vagonih pred Ljubljano. Gospodar je kmalu umrl in mama Jožica je ostala sama z obema malima otrokoma. Oba otroka je preživljala s pranjem, ju tako postavila na noge in omogočila šolanje.
Sin Davorin je vpisal medicino, doktoriral in se zaposlil v Mariboru, kamor sta se kasneje preselili tudi mama in sestra. Med vojno je bil zaslužni partizanski zdravnik, nato pa organizator zdravstva v Mariboru in okolici. S soprogo sta v Močnikovi ulici v Mariboru imela negovan vrt z občudovanja vredno živo mejo in obilo cvetja v vrtu.
Sredi osemdesetih let je dr. Valenti s svojo družino, mamo Jožico in sestro obiskal Ilirsko Bistrico in mene. Ogledali so si Sokolski dom, mama ga je komaj prepoznala, čeprav je bila prisotna pri njegovi otvoritvi leta 1912. Dr. Valenti je bil tudi, zelo vesel da je bil hkrati prisoten, ko so prav tega dne odkrivali v Bistrici spomenik dr. Jožetu Benigarju, njegovemu partizanskemu nadrejenemu, ki mu je omogočil demobilizacijo po drugi vojni. Tu se je srečal tudi z gospo Nušo Kerševan, ljubljansko županjo.
Zakonca Valenti sta mi v zahvalo za sodelovanje z njegovo družino poklonila nekaj sadik cvetja z njihovega mariborskega vrta. Cvetje, posebno astre, so se v teh letih lepo razrasle in so vsa ta leta v okras spominskemu parku na Hribu svobode. /vč/676/
