V začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja je notranjost cerkve sv. Jurija v Ilirski Bistrici izgledala tako kot kaže ta, verjetno edina ohranjena razglednica, iz tega časa. Da sta fotografija in predstavljena razglednica nastali, je gotovo zasluga kiparja Franceta Goršeta (1897- 1986), ki je v času druge svetovne vojne deloval v Vremski dolini pri svojem bratu Martinu župniku v Vremski dolini. France Gorše je v bil že uveljavljen kipar. Diplomiral je pri znamenitem kiparju Ivanu Meštroviću. Bistriška družina Čenarjevi (Franc Starec) so pri njem za bistriško cerkev naročili marmorni kip matere Božje. Starčevi potomci še hranijo dokumentacijo in pisma, ki so si jih izmenjevali z umetnikom. Kipar je kip izdelal in je na tej razglednici že postavljen v desnem stranskem oltarju in stoji še danes na istem mestu. Goršetov je tudi kip Kristusa v naravni velikosti, ki ga je izdelal iz hrasta in ga namenil cerkvi v Klancu pri Kozini. Kip pa ni bil deležen kakšne pozornosti med krajani. Verjetno zaradi nenavadne črne barve kipa. Kip so pred časom iz cerkve odstranili in ga »začasno« umaknili v župnišče, kjer je služil celo kot obešalnik za otroške bunde.
Bistriška cerkev sv. Jurija se je ponašala tudi z dvema čudovitima klopema, postavljena v prezbiteriju, na častnem mestu. Klopi je odlikoval globok lesorez z rastlinskimi motivi, nad sedeži se je bohotil velik cesarski orel in ob njem letnica 1686. Ob teh klopeh se je naša otroška domišljija resnično razživela. Nekateri so bili prepričani, da sta klopi bili last bistriških gospodov iz bistriškega grada in da sta klopi bili rezervirani za bistriško grajsko gospodo, ko je le-ta prišla k maši ali kakšnemu drugemu cerkvenemu obredu. No, še predno smo dobili odgovor na to vprašanje sta klopi ob zadnji preureditvi cerkve neznano kam izginili. Tudi informacije o tem kje so, ni bilo od nikjer ali pa so bile zavajajoče.
Nedavno sta bili klopi najdeni v »razsutem stanju« v prostorih skladišča Pokrajinskega muzeja v Kopru. Bomo tudi to domačo dragocenost izgubili za vedno? Na Bistriškem očitno nimamo sreče niti s tisto malo zgodovinskimi predmeti, ki so še ostali iz domače preteklosti. Zaupanje v zadolžene inštitucije je znova na preizkušnji. (354/vč)
