Petindvajset let od smrti prof. Miloša Rybářa
Prvega maja bo minilo petindvajset let od smrti prof. Miloša Rybářa. Mladi verjetno ne vedo zanj, razen tistih, ki jih zanima domača preteklost. Sicer se ga dobro spomnijo starejši Laščani, saj je bil markanten, do ljudi zelo odprt, prijazen, lahko bi rekli »ljudski človek«, deležen splošnega spoštovanja zaradi velike učenosti, ki jo je podeljeval vsakomur, kdor je pokazal le malo zanimanja.
Sama sem ga spoznavala v obdobju okoli trideset let. Spomnim se, kako je oče, ko sem bila še majhna, pripovedoval o Elsbacherjevem »večnem študentu«. Vedelo se je, da je končal dve fakulteti, da je pravnik, zgodovinar, pa še kar študira … Takšni ljudje pred kakšnimi petdesetimi leti v naših krajih niso bili običajni. Kasneje sem ga kot študentka bibliotekarstva spoznavala na Pedagoški akademiji ter na Filozofski fakulteti, in sicer kot predavatelja predmetov Sistematika in razvoj znanosti, Sistematika ter Zgodovina knjižnic. Srečevala sem ga tudi kot bibliotekarja Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), kjer je sprejemal skupine z različnih fakultet in nam ob katalogih razlagal, kako priti do informacij o želenih gradivih. V NUK-u je bil zadolžen tudi za sprejeme različnih strokovnih delegacij iz domovine in tujine, tako se ga je prijel vzdevek »ambasador NUK-a«. Starejši pravniki se ga spomnijo tudi kot predavatelja latinščine na Pravni fakulteti. Vsi študentje oz. slušatelji, ki smo bili deležni njegovih predavanj ali predstavitev, pa smo si bili verjetno edini, da so bila le-ta izredno zanimiva, živahna, podprta tudi s humorjem. Znal je pritegniti poslušalce, jih navdušiti, saj je svoje znanje podajal z velikim žarom.
Kdo je pravzaprav bil Miloš Rybář? Sam se je imel za Laščana, čeprav v Laškem ni bil rojen in tu ni nikoli uradno prebival. Laško je bilo mesto mladosti njegove matere, sicer pa je njegova družina živela v Ljubljani, nekaj časa tudi v Mariboru. V Laškem je bivala materina družina Elsbacherjev z energično babico Aneto, ki jo je imel Miloš neizmerno rad in je močno vplivala nanj. Zelo navezan je bil tudi na družinsko služkinjo in varuško Meto Pazlerjevo. Ta je preživela njegove starše in ostala na koncu edina predstavnica družine v Laškem. Elsbacherji so bili veletrgovci, doma iz Kanalske doline, zelo zavedni Slovenci, sorodstveno povezani z znanimi pivovarji Kukci, tudi Primorci. Rybář je, ko je odrastel, ostal v stanovanju svojih staršev na Salendrovi ulici v Ljubljani, kjer je baje nekoč živela Primičeva Julija, in se neprestano vračal v Laško. Bil pa je tudi navezan na očetovo družino Rybářev, ki je izhajala s Češke. Milošev oče je bil bančni strokovnjak, sicer je bilo v družini nekaj diplomatov, posebno znan je bil Milošev ded, Otokar Rybář, med drugim v letih 1907–18 poslanec državnega zbora na Dunaju in med 1921 in 1923 pogajalec z Italijo za ureditev pravnega stanja po Rapalski pogodbi.
Rybář se je rodil 7.11.1928. Leta 1959 se je zaposlil v NUK-u, leta 1962 je prevzel vodstvo oddelka stvarnega kataloga. Koordiniral je delo vsebinske klasifikacije knjižničnih gradiv s področja humanistike ter določanja gesel in številčnih vrstilcev po univerzalni decimalni klasifikaciji UDK. Bil je član in odbornik Društva bibliotekarjev Slovenije, tovrstnega jugoslovanskega društva in od leta 1980 Mednarodne organizacije za dokumentalistiko (FID). Bil je vodilni slovenski strokovnjak in soavtor več publikacij na področju klasifikacije.
Pomembno področje Rybářevega delovanja je bilo sestavljanje bibliografij periodičnih publikacij s področja prava, zgodovine in izdaj Mohorjeve družbe ter zapisov o kartuzijanih. Njegova široka razgledanost se je zrcalila tudi v biografiki. Laščani smo včasih strmeli, koliko je vedel o ljudeh iz našega kraja, a strmeli so lahko tudi drugje. O Primorcih je pisal v Primorskem biografskem leksikonu, za Slovenski biografski leksikon je napisal številne biografije slovenskih pravnikov, objavil pa je tudi nekaj zapisov v Avstrijskem biografskem leksikonu. Precej objav, predvsem iz našega okolja, najdemo v Enciklopediji Slovenije, o bibliotekarjih pa v reviji Knjižnica. Znane Slovence je predstavljal tudi v koledarju Mohorjeve družbe. Kot izredno odprt in komunikativen človek je vzpostavil stike z avstrijsko bibliotekarsko stroko in dosegel obsežno predstavitev slovenskega bibliotekarstva v avstrijski osrednji bibliotekarski reviji Biblos. S cerkveno-zgodovinskimi predavanji je nastopil v okviru Slovenika v Rimu, s predavanjem o kulturnem pomenu Mohorjeve družbe pa na Avstrijski akademiji znanosti in umetnosti na Dunaju. Seveda je bil gost raznih strokovnih zborovanj in simpozijev tudi po Sloveniji. Njegovo široko udejstvovanje je bilo v NUK-u spoštovano, pojavili pa so se tudi ljudje, ki so želeli prof. Rybářa omejevati, česar pa on ni prenesel. Leta 1983 je zapustil NUK in se zaposlil pri pravni sekciji na SAZU, kjer se je ukvarjal s pravno terminologijo. Po štirih letih se je povrnil k bibliotekarski stroki in predavateljskemu delu, kjer je ostal do smrti.
Vseskozi se je ukvarjal tudi z zgodovino. Napisal je nekaj znanstvenih člankov, pomagal zgodovinarjem s podatki z nekaterih manj znanih področij in seznanjal širše množice s slovensko zgodovino. Največ pozornosti je posvetil lokalni zgodovini. Med pomembnejšimi deli s tega področja sta članka Laško gospostvo v dobi Babenberžanov in Pregled zgodovine Laškega do leta 1941, objavljena v Laških zbornikih. Njegovo najobsežnejše delo Osemsto let Jurkloštra pa je bilo leta 2000 objavljeno v knjižni obliki. Sicer se je Rybář precej posvečal proučevanju kartuzijanskega reda, še posebno kartuzije v Pleterjah, kamor se je večkrat umaknil, ko je potreboval mir za svoje strokovno delo. Bil je član Evropskega centra za raziskovanje verskih kongregacij in redov (CERCOR) pri univerzi St. Etienne. Proučeval je tudi fašistično nasilje, najtemeljitejše tovrstno delo je razprava Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941–1945. Več pa se je Rybář ukvarjal s pisanjem krajših poljudno strokovnih zgodovinskih zapisov, objavljenih v številnih revijah, zbornikih, časopisih in Mohorjevih koledarjih. V okviru Mohorjevega koledarja in Mohorjeve družbe je bilo njegovo delovanje zelo obsežno in raznoliko.
V Laškem je Rybář v mladosti prijateljeval s kar nekaj družinami, pogosto je obiskoval gospoda Pernata v laškem muzeju in bil večkrat »zeleni car« na akademskih plesih. To praznovanje je obogatil s tradicijo starih pivskih običajev. Zelo je spoštoval dekana Franca Kruljca in vzdrževal stike tudi z njegovimi nasledniki. Objavljal je članke v Našem delu in sodeloval pri poimenovanju laških ulic. Ob 750-letnici prve omembe kraja je v našem mestu organiziral posvetovanje Zgodovinskega društva Slovenije, posvečenega zgodovini Laškega. Potrudil se je za objavo predavanj tega zborovanja v Laškem zborniku, ki je izšel v okviru Časopisa za zgodovino in narodopisje leta 1976. Nekaj prispevkov iz tega časa pa je izšlo šele v naslednjem zborniku leta 2002.
Rybář je vseskozi spremljal tudi delovanje naše knjižnice. V 90. letih je izvedel pri nas ciklična domoznanska predavanja, h katerim je pritegnil še svoje kolege – arheologa Toneta Kneza, jezikoslovca dr. Toma Korošca, agronoma in zgodovinarja dddr. Jožeta Mačka in novinarja Jureta Krašovca. V svojih prispevkih so nam predstavili zgodovino Laškega z različnih zornih kotov. Predavanja so posneta in dostopna v naši domoznanski zbirki. Pomagal nam je tudi pri nastajanju publikacije Znani Laščani, kjer nas je opozoril na številna imena in nas z nekaj takrat še živečimi osebami tudi seznanil. Po Rybářevi smrti smo za njim podedovali večino njegove knjižnice.
Za zaključek bi lahko rekli, da je bil Rybář polihistor, kakršnih danes skoraj ne srečamo več. Svoje delo je opravil vedno suvereno, dostojanstveno, z velikim veseljem in z enako mero spoštljivosti do občinstva bodisi, da je nastopil pred visokim zborom strokovnjakov, pred skupino študentov, pred različnimi udeleženci predavanj v laški knjižnici ali pa dirigiral pevcem na ljudski svečanosti pri sv. Mihaelu. In menim, da se ne bomo zmotili, če bi rekli, da bodo spoznali, kaj je Rybář naredil za Laško tisti, ki bodo poskusili narediti nekaj primerljivega ob bližajoči se 800-letnici, kot je storil on ob 750-letnici.
Prispevala: Metka Kovačič
