Razglednica Podgrajskega zeta
»Ko od Bistrice v Kočane potuješ, vidiš pol ure daleč čedno cerkev na griču in pod gričem vas. To so Podgraje. Snažna vas ima lepe hišice; veliko jih je s ceglom kritih. Tu je vikarijat, ki obsega vso dolino. Na Griču je lepa cerkev matere Božje, ki je po prizadevanjih gosp. Savinca veliko olepšana.« Tako lepe besede je leta 1856 vasi Podgraje pripisal naš rojak, pesnik in duhovnik Janez Bilc iz Ilirske Bistrice. Bilcu pesniško življenje ni dalo slutiti, kakšna usoda bo doletela vasico Podgraje in njene prebivalce, tako kot je naš velik pesnik Simon Jenko slutil za svojo Sočo, kajti če bi, bi Bilc napisal žalostinko. A je zato toliko bolj trpljenje Podgraj ob nemškem požigu leta 1944 upodobil slikar Tone Kralj, ki je v letih 1958 in 1959 poslikal župnijsko cerkev Karmelske Matere Božje.
A 20. julija 1939, ko je bila poslana Podgrajska razglednica, si nihče še niti v najglobljih razmišljanjih ni predstavljal, da se bo to zgodilo. Skromno popisana razglednica nam vseeno razkrije nekaj podatkov. V mestece Imolo, del velemesta Bologna, jo je gospodu Avgustu Biancastelli poslal Domenico Righnini. Poleg letnice je dopisal še rimsko številko XVII, kar pomeni leto 17 po fašističnem štetju – Mussolini je zahteval, da v Italiji uvedejo nov koledar, in sicer od njegovega pohoda na Rim leta 1922, kot leto I. Zadnja stran razglednice izda še založnika. To je bil Carlo Ognibene, Podgrajski zet. Bil je prvi bistriški italijanski župan potem, ko so združili trnovsko in bistriško občino v enotno občino z izmišljenim italijanskim imenom Villa del Nevoso v letu 1927. Bil je pobudnik gradnje kompleksa stavb občine, banke in lekarne. Potem, ko so prepovedali domače planinsko društvo in zaplenili društveno premoženje, je prevzel je vodenje italijanske planinske podsekcije Bisterza, kasneje Villa del Nevoso, reške sekcije italijanske planinske organizacije (CAI). Navdušil se je za čebelarstvo. Strokovno pomoč mu je nudil domači čebelar Ivan Šajn, ki ga je prav zaradi čebelarskega znanja zaposlil na občini. Po poroki z domačinko iz Podgraj je tam imel razmeroma velik čebelnjak. Sodeloval je na razstavah v severni Italiji in domov prinašal tudi osvojena priznanja in medalje za svoj med.
Na prvi strani, ki prejemniku z napisom izdaja, da gre za naselje Villa Podigraie, je v prvi vrsti ujeta takrat še popolnoma nova, leta 1935 zgrajena kapela Lurške Matere Božje, ki je danes lepo obnovljena in vzdrževana. Ob odprtih vratih, ki vabijo vernike, stoji fantič, ki se je fotografu verjetno nastavi, da bi bila ”slika” bolj živa. Desno od nje vodi do cerkve stara s škrlmi tlakovana pot. Vedno ko me pot zanese do Podgrajske cerkve, jo uberem tod. Takrat je očitno segala vse do vasi, danes pa je ohranjena le do kapele. Vsaj ta del, ki je ostal, ga kaže čuvati in ohranjati našim zanamcem, saj je po tehnični in kulturni dediščini vredna več kot marsikateri novodobni izdelek. Pot se vije do pokopališkega obzidja in se zaključi z preprostima, a ravno tako pomembnima stebroma- obeliskoma izklesanima iz domačega flišnatega kamna, kar kaže na skromnost in revščino teh krajev. Danes je ohranjen le eden, levi, desni pa stoji prevrnjen pod potjo. Za kamnitim zidom je videti nekaj litoželeznih križev, ki so krasili večino grobov-sedaj jih je na pokopališču le še za vzorec. V ozadju je vidna cerkev Karmelske Matere Božje. Okolico je takrat obdajal nasad listavcev in kolikor je razbrati iz razglednice, je bil med njimi tu še kakšen iglavec.
Kljub temu, da so danes za pročelja v modi vse druge barve razen bele, lepo obnovljen v belo odet zvonik Podgrajske cerkve nostalgično ponaša na Bilčev opis da je pod njim snažna vas z lepimi hišicami.
