Tržaški dnevnik Edinost z dne 3. decembra 1916 poroča o žalni slovesnosti goriške slovenske gimnazije za pokojnega cesarja Franca Jožefa I Habsburško-Lotarinškega, ki je umrl 21. novembra 1916. V krasni kapucinski cerkvi v Trstu (na Montuci) je pred svojimi dijaki maševal gimnazijski profesor verstva Ivan Tabaj iz Štandreža. Goriška gimnazija se je v tistih letih preselila v Trst zaradi vojnih dogodkov na soški fronti. Prof. Tabaj se je najprej preselil v Ljubljano, kjer je na ljubljanski c. kr. višji realki prevzel ure pesnika in teologa dr. Mihaela Opeke, ki je bil imenovan za c. kr. deželnega šolskega nadzornika; v Ljubljani je bil tudi član inšpekcijske konference za srednje šole skupaj s kanonikom in zgodovinarjem dr. Josipom Grudnom, s konzistoralnim svetnikom, zgodovinarjem in pisateljem dr. Francem Pernetom, z bogoslovnim in nabožnim pisateljem prof. Gregorjem Pečjakom, s prof. Lesičnikom, s pesnikom, pisateljem, dramatikom in urednikom dr. Alojzijem Merharjem, s teologom, pedagogom in častnim doktorjem Josipom Demšarjem, s cerkvenim govornikom, pisateljem in teologom prof. dr. Josipom Jeršetom in s prof. dr. Andrejem Plečnikom, ki je bil brat arhitekta Jožeta Plečnika ter njegov teološki referent pri ustvarjanju sakralnih prostorov. Leta 1916 je Ivan Tabaj že bil v Trstu za potrebe goriške gimnazije, ki je v okrnjeni sestavi na neki način nadaljevala s poukom.
Pisala je Edinost:
“Goriški gimnazijci so imeli, kakor vse druge šole, žalno slovesnost po ranjkem cesarju. Udeležili so se maše, katero je daroval v kapucinski cerkvi prof. Tabaj; potem so se zbrali v šolskih prostorih, kjer je imel prof. Prijatelj primeren govor o pomenu vladanja Franca Jožefa za našo državo in o njegovih osebnih vrlinah. Zaključil je govor s trikratnim “slava” spominu Franca Jožefa. V petek so se dijaki zbrali, da se poklonijo novemu vladarju. Deklamovala se je sledeča, za to priliko zložena pesem: Slovenci Nj. V. cesarju Karlu ob nastopu vlade:
Od Soče, od krvave Soče
Iz domovine naše, ki nad njo
viharji bojni se vijo
kakor nikjer nikdar,
pošiljamo Slovenci Ti pozdrave vroče,
Presvetli naš vladar.
Slovenci – naš rod si videl in si ga spoznal
sred naših rodnih tal:
ljubezen naša – kristalnočisti dar nebes,
zvestoba – stoletja dolga preizkušen jez:
zaman
zaganaja vanj se tujec ves željan
zemljé, ki že od davnih dni
ko biser v kroni Tvoji se blišči!
In ko v teh dneh, ko kri
ljubezen in zvestobo izpričuje,
tako naš narod za vsekdar,
vladar,
Ti verno vdansot obljubuje!
Po kratkem nagovoru prof. Ipavca in po navdušenih klicih: Živjo cesar, živela cesarica! se je zapela cesarska himna”.
Cesar Franc Jožef je pokopan v kripti (Kapuzinergruft) kapucinske cerkve v dunajskem Novem Mestu in tudi v tem lahko vidimo neko simboliko. Tržaška kapucinska cerkev, med drugim, še danes hrani podobo naslednika Franca Jožefa – blaženega Karla I. – zadnjega cesarja.
Kapucinski samostan (s cerkvijo) na Montuci ima za tržaške Slovence neko posebno vrednost. Zgradil in posvetil ga je leta 1859 tržaški škof Jernej Legat iz Nakla – ki je v tamkajšnji grobnici tudi pokopan – kljub nasprotovanju italijanskih nacional-liberalnih občinarjev, ki niso marali, da bi se kapucini naselili v mestu ob Jadranu. Zraven njega počiva škof Ivan Nepomuk Glavina iz Boršta, znan tudi po atentatu, ki ga je doživel na škofijskem dvorišču leta 1891: italijanski nacionalisti so mu nastavili bombo. Krivo je bilo njegovo pridiganje v slovenščini v katedrali sv. Justa in njegovo prizadevanje za rabo slovenskega jezika v javnih zadevah. Leta 1896 so ga prisilili k odstopu, saj je bilo v nevarnosti tudi njegovo življenje (ista usoda je 23 let kasneje doletela zadnjega tržaškega škofa slovenske narodnosti Andreja Karlina). Škofa Legat in Glavina danes počivata v kapeli Dobrega pastirja, ki se nahaja v notranjosti kapucinske cerkve in ima zaklenjena vrata. Vstop je po besedah priorja strogo prepovedan. Ni nobenega napisa, ki bi opozarjal na vsebino same kapele.
