Skupina primorskih nabornikov v Postojni, kjer smo se morali vsaj trikrat javiti, predno smo dobili vse napotke za pot k vojakom. Tega dne smo se zadnjič javili na vojnem odseku v Postojni, dobili vozne karte, vsak za svoje odrejeno mesto, kjer naj bi začeli služiti vojsko in zvedeli, kaj moram vzeti s seboj in česa ne!
Kar nekam korajžni izgledamo, čeprav smo bili vsi nekoliko zaskrbljeni pred potjo v neznano. Večina s slike nas je odpotovala v Bilećo, nekateri v Karlovac …
Kmalu bo 60 let od tega posnetka. Komaj še vse prepoznam. Tedaj so nekateri že imeli za seboj univerzo, no nekateri pa šele srednjo šolo. Prvi na levi je menda Sežančan (?), nato Jože Požar iz Postojne, Lojze Štradjot iz Košane, bil je slavist, radijski novinar in pesnik, Vojko Bobek, elektro inženir danes živi v Novi Gorici, sledi Vojko Čeligoj predmetni učitelj in skrajno desno Andrej Grahor, pravnik, kasnejši župan Pirana in celo zvezni minister za promet. Slikali smo se pred staro restavracijo Jadran v Postojni.
Po poti do »cilja« so se nam pridružili še drugi. Naj omenim prof. Raula Šiškoviča s Črnega kala, ki je bil med dva tisoč pitomci najboljši naše XV. šolske klase v Bileći, kasneje družbeno politični delavec na Obali pa prof. Jože Sorta, kasnejši dolgoletni ravnatelj na OŠ Lucija in slavist na Srednji pomorski šoli. V Ljubljani, na železniški postaji so se nam pridružili še obvezniki z Gorenjske, Štajerske, Dolenjske. Bila je nepopisna gneča, tu se nas je trlo na stotine v vojsko odhajajočih, vsi obloženi z nerodnimi lesenimi vojaškimi kovčki. Nekateri so prepevali, drugi vriskali, mnogi pa so se zibali še kar močno pod vplivom alkohola. Vse je kazalo, da so nam namenjene lesene vlakovne kompozicije najnižje klase. Mislim, da se je prav Jože Sorta domislil, da zapustimo vlak in počakamo na redni potniški vlak, ki je sledil. Ideja je bila odlična. Izognili smo se vojaški kontroli in se razmeroma udobno vozili do Sarajeva in si tam v elitnem hotelu Marijin dvor privoščili obilno zadnjo civilno večerjo. V Bilećo smo prišli skoraj istočasno z onim vojaškim vlakom, ki nam je bil namenjen.
Gotovo se še kdo spomni pesmice
»Oj koferu moj vojnički, ja te nosit neću. Poslat ću te poštom u Bileću!«
(117, vč)
