V pričakovanju velike proslave, ko naj bi se v Ilirski Bistrici, julija 1965 prvič po koncu vojne zbralo nekaj tisoč preživelih borcev prekomorskih brigad iz vse Jugoslavije, je za Ilirsko Bistrico pomenil velik dogodek. Stekle so obsežne priprave, na Brinškovem hribu med Bistrico in Trnovim so pospešeno gradili spomenik nekaj tisočim padlim v teh brigadah, partizanskim enotam, ki so osvobajale celo Dalmacijo pa vse do Ilirske Bistrice in do Koroške in padlim domačinom. Od 28 prejetih predlogov so se odločili za spomenik, ki ga je oblikoval akad. kipar Janez Lenassi doma iz Kopra. Kubus, ki naj bi spominjal na kraški podzemsni svet, na kosti padlih in bil hkrati proti utež cerkvi na sosednjem hribu. Načrte za umestitev spomenika v okolico je oblikovala arhitektka Živa Baraga. Mesto je zaživelo v želji, da dostojno proslavi ta dogodek. Urejale so se ulice, barvale fasade, podrli so številne neugledne barake, in poskrbeli, da je mestni park dobil nove vsebine. Tu se je izkazal znan domačin in hortikulturni delavec Vili Kindler, duša bistriškega hortikulturnega društva. Vzidane so bile spominske plošče, ki še danes pričajo o vojaškem dogajanju v bistriški dolini in okolici v zaključnih bojih za osvoboditev teh krajev. Osrednja vzpetina med Bistrico in Trnovim, kje so že gradili spomenik in ulica, ki je vodila do spomenika sta tedaj dobila novo ime »Hrib svobode«.
V skrbi za ureditev mesta je občina sprejela sklep o delovnem prispevku vsakega odraslega prebivalca Ilirske Bistrice: deset delovnih ur pri urejanju svojega mesta.
Na sliki: Skupina gospodinj v Gornjem kraju, starem delu mesta so se odločile, da uredijo klanec, ki vodi, od Levstikove ulice do dostopne poti proti športnemu igrišču. Po vsakem dežju je bil klanec razrit. Kot kaže slika so se dela lotile z veseljem. Z leve: Tončka Hodnik Mehlinova, Marija Maljevac, s kariolo Danica Ličan, naslednje dve sta neznani Guranjki, dalje Silva Samsa Padarjeva in najstarejša: Francka Valenčič Brdanova. (foto Vojko Čeligoj)
255/vč
