Predpočitniško nasmejan 1. A postojnskih gimnazijcev ob zaključku pouka v šolskem letu 1973/74. V skrajnem zgornjem desnem kotu, najbližje tabli z napisom Gimnazija Postojna, njihov razrednik prof. Franc Zupan.
Ti A-jevci so bili ena najizrazitejših oddelčnih skupnosti tistih let. Vpisalo se jih je 33, 18 fantov in 15 deklet in že s tem so bili drugačni, v vseh drugih oddelkih so številčno prevladovala dekleta. Maturiralo jih je 31 in življenje jih je razteplo na vse strani, slejkoprej pa se radi srečujejo.
Poučeval sem slovenski jezik s književnostjo in v njihovem razredu sem se dobro počutil. Bili so samosvoji, vendar odprti. Z razrednikom, profesorjem zgodovine, ki je vse, tudi razredniške naloge in opravila jemal skrajno resno, so kdaj prišli tudi navskriž. Bili so svojeglavi, s tem pa tudi nekako moderni. A priznavajo, da jim je razrednik dal močan pečat. S svojo brezpogojno narodno zavednostjo. Predvsem pa z vztrajanjem pri planinskih izletih. Obhodili so vse okoliške hribe, Slivnico, Vremščico, Nanos, kar nekajkrat pa profesorjevo Kriško goro; kamor so morali vsaj enkrat tudi vsi drugi dijaki, ki jih je poučeval. Ljubitelj gora (doma v Križah) se je zavedal pomena takih izletov za gnetenje kolektiva. Nataša, ena od njih, mi je sporočila:
Rada imam svojo generacijo. Ali bi jih imela rajši, če bi bili med nami zelo slavni in prepoznavni? Ali smo vrnili svetu premalo in dobili preveč? Smo zapravili talente? Ne vem. Zame je bilo obdobje gimnazijskih let najbolj intenzivno obdobje samospoznavanja, samozavedanja, oblikovanja stališč o svetu … Ponosna sem, da ste nas naučili razmišljati, hoditi po svetu z odprtimi očmi. Mogoče nismo najuspešnejša generacija, a mislim, da nihče izmed nas ni slab človek. (sf)
