Planinska koča na Velikem Snežniku v višini 1796 m je izpostavljena mnogim vremenskim spremembam, nihanjem temperature, snegu in ledu ter močnim vetrovom. Že leta 1977 smo jo izolirali tudi zunaj z darovanimi salonitnimi ploščami iz »druge roke«, da bi ubranili vsaj namakanje zidov. Bilo je opravljeno veliko delo, prenos 1.200 strešnikov na Snežnik in njihova montaža v stari betonski omet, o čemer bi planinski prijatelj Janko Muha znal dosti povedati. Obilno in težaško delo pa žal ni dalo željenih rezultatov. Strešniki so pokali, sneg in dež sta našla vsako luknjico. Koča je bila dober del leta vklenjena v led. Zato smo se v letu 1985 odločili, da celotno fasado prekrijemo s Trimo ploščami. Plošče nam je na sam vrh Snežnika pripeljal helikopter in nam bistveno olajšal delo. Planinska ekipa iz tovarne Lesonit, ki jo je vodil Hinko Poročnik, nam je v nekaj akcijah odstranila stare salonitke, nove izolirane plošče pritrdila na fasado in opravila tudi potrebna kleparska dela. Na novo zaščitena snežniška koča je tako že prvo jesen in zimo dočakala v novi preobleki. In sedaj že trideset let varuje pred dežjem in mrazom vse, ki se zatekajo vanjo.
Na sliki skupina snežniških udarnikov pri nameščanju zaščitnih plošč na fasado Koče na Snežniku dne 30. avgusta 1985: Nekatere prepoznamo: z leve Boris Čekada, Boris Prosen, Danilo Logar, Ivanka Brožič snežniška kuharica, vodja ekipe Hinko Poročnik, Franc Premc, Goran Mateta, Jože Štemberger (na lestvi). Nad vrati: nn, Jadran Kocijančič in Slavko Fabec.
V vpisno knjigo Koče na Snežniku sem tega dne zapisal: »Z zaključnimi deli na fasadi Zavetišča na Snežniku – pomembnim delovnim uspehom delovne skupine DO Lesonit, bistriški planinci proslavljamo 40-letnico obnovitve organiziranega dela v svobodni domovini. 30. 8. 1945-30. 8. 1985. Svobodnemu Snežniku zvesti planinci in občani Ilirske Bistrice. Za PD Snežnik Vojko Čeligoj.«
(vč)
