Slika datira v leto 1948, ko so se po vsej Sloveniji vrstile razne akcije, ki danes morda bolj spominjajo na amatersko pridobivanje jekla na Kitajskem pred nekaj desetletji. Pa vendar bil je čas, ko verjetno ni šlo drugače. Dežela je bila sredi obnove, vsega je primanjkovalo in … znajti se je bilo treba.
Takole kot kaže slika so nad Ilirsko Bistrico žgali apnenec. V neposredni bližini so skopali veliko jamo in pripravili potrebno količino apnenčastega kamenja. Postavili so visok pleten koš, v katerega so navozili kamenje. Pravijo, da je v košu stalo tudi do 50 m3 kamenja. Po sredi so bila naložena suha bukova drva, spodaj je vidna odprtina, kjer so zakurili ogenj in uravnavali vleko zraka. Bilo je zahtevno fizično delo.
Žal med ljudmi na sliki prepoznamo le zidarskega mojstra Antona Afriča, ki je drugi z desne. Verjetno so na sliki tudi neznani izletniki ali morda celo kakšna komisija, saj oni s kravatami ne sodijo v delovno ekipo. Ko se je kamenje čez nekaj dni žganja razpadlo je bilo delo končano. Kamenje se je moralo le še ohladiti in ga odpeljati. Sledilo je gašenja apna, ki pa ga je opravil vsak kupec sam ali »trgovec na drobno«.
Anton Afrič je bil sredi osemdesetih let v bolnici v Valdoltri. Seveda je takoj našel stanovskega tovariša. Časa je bilo dovolj in sta oba premlevala spomine in svoje poklicne izkušnje. In sta se na sprehodu v bolniški pidžami po dolgem bolniškem hodniku tudi vprašala, koliko je hodnik dolg. Eden je trdil, da je dolg 28 m, drugi, da ne, da je samo 27 m. In sta začela hodnik meriti na korake. V tem pride primarij dr. Mario Gasparini, gleda, gleda in se čudi kaj počneta pacienta, ko tako zavzeto maširata po hodniku. Zidarja sta mu odgovorila, da merita dolžino hodnika. Pa pravi zdravnik: »A tako, pa kaj mislita bolnišnico kupiti?« 162/v.č.
