Sredi avgusta 1970 smo se ilirsko-bistriški planinci odpravili na Triglav. Zanimanja je bilo veliko, zbrali smo za avtobus mladih, poskrbeli za vodstvo, rezervirali prenočišča in ostalo potrebno ter navdušeno krenili na pot. Na Bledu se nam je pridružil naš vodnik Alojz Jan iz Višelnice nad Gorjami s hčerko Mojco in sinom Brankom. Gospoda Jana, stoji skrajno levo, smo poznali že prej, saj smo se z njihovo skupino mladih pred letom dni udeležili nagradnega izleta v Črno goro pod vrhove Durmitorja. Na Žabljaku je bilo namreč srečanje »Pionirjev planincev Jugoslavije«.
Tudi sami smo imeli nekaj izšolanih mladinskih vodnikov, tako smo se kar veselo in varno odpravili na pot.
Na sliki: Avtobus nas je popeljal v osrčje Pokljuških gozdov prav do te koče na sliki. Mladi planinci so si srčno želeli, da bi svoje planinske izkaznice odtisnili kar največ planinskih žigov. Zato ni čudno, da so komaj čakali, da se avtobus ustavi in da v bližnjem gostišču poprosijo za planinski žig. Uprizorili so pravi juriš na vrata gostišča in vsi v en glas zažgoleli »Kaj, imate žig?« Na pol prestrašen gostinec se je ubranil: »Ne, samo pivo!«. Od tedaj tudi ta skupina Primorcev ve, da se na Gorenjskem žigu reče »štempelj«!
Pot nas je varno vodila mimo Vodnikove koče, do Planike kjer smo prespali. Vzpon na Triglav je bil za vse posebno doživetje. Vračali smo se skozi dolino Triglavskih jezer, prek Komne, do Savice in Bohinja. Bilo je enkratno. (141/vč)
