Potem, ko so julija 1959 več ali manj uspešno končale velike vojaške vaje na Zlatiboru, so znova nastopili dnevi mirnega služenja vojnega roka v Titovem Užicu. Nekateri srečneži smo komaj čakali, da se nam vojni rok izteče že čez kakšen mesec, drugi so imeli gotovo še dosti več.
Spet smo se zbirali z znanih gostilnah, ali na izletniških točkah v tem znanem mestu, premlevali kako je bilo na vojaških vajah, kaj je kdo doživel in kakšne so novice od doma.
Med vojaške naloge, ki smo jih sovražili je bilo gotovo kopanje nogometnega igrišča sredi hriba nad vojašnico. Kar smo skopali na strani pod hribom, smo morali zvoziti na drugo stran in tako širiti igrišče Žal prodnati hrib se je upiral našemu delu. Kar smo čez dan odkopali je ponoči ali čez kak dan hrib sam zasul. Pa še en utrinek na ta čas. Komandant naše vojaške enote je bil tudi velik ljubitelj zelenja in cvetje. Dneve in dneve smo kopali svežo rušo (busenje) jo na tragah prenašali kose tega »busenja« in z njim prekrivali na novo izkopano površino. Ni čudno, da si je komandant prislužil ime »Cvetko Businić«.
Na sliki skupina slovenskih fantov, na služenju v JLA v Titovem Užicu pred prvim partizanskim tankom, ki je bil kar priljubljen motiv za vse mlade vojake. V skupini stojita skrajno desno tudi Gorenjca in vaščana Jaka Studen in Jože Pogačnik. Slednji je tedaj bil najmlajši doktor slavistike v Jugoslaviji in kasnejši član slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je profesor na Univerzi v Mariboru, Ljubljani, Novem Sadu, Osijeku … Umrl je leta 2002 v Zagrebu kjer je tudi pokopan. Imena ostalih so žal šla v pozabo, bili pa smo tudi Kraševci, Dolenjci, Ljubljančani in kakšen Primorec …
377/vč
