Klanska polica 1.143m, na sami sedanji državni meji s Hrvaško, je bila najpogostejši cilj tudi reških smučarjev v predvojnem času. Od Ilirske Bistrice so jim obilnih 20 km razdalje skrajšali tovornjaki.
Smučarji so se najraje zadrževali v Zavetišču Angheben (Capanna Angheben), ki je bilo glede na ceno dosti bolj sprejemljivo kot v bližnjem hotelsko urejenem planinskem domu Rifugio Guido Rey, kjer je bilo treba celo plačati vstopnino.
Tu se je najraje zadrževala tudi skupina reških smučarjev, ki so bili organizirani v Skupino smučarjev Snežnik (Gruppo sciatori Monte Nevoso). Kasneje jim je bila dodeljena zaplenjena nekdanja slovenska Vilharjeva koča v Črnem dolu z druge strani Snežnika in so si tam uredili smučarske proge.
O dejavnosti te smučarske skupine mi je dosti pripovedoval njen član reški planinec Ernest Tomšič med prijatelji znan kot Tonco. Njegovi predniki so na Reko prišli iz Bistriškega, kar kaže tudi njegov priimek. Na Reki je imel znano steklarsko delavnico, bil pa je aktiven med starejšimi reškimi planinci. Tonco je bil tudi član prve reške himalajske odprave, ki velja za prvo hrvaško odpravo med himalajske vrhove. Nato je bil jako ponosen. Do Črnega dola so najpogosteje prišli v soboto popoldne kar peš, vsaj v večjem delu poti. Prespali so v koči in si drugi dan privoščili nedeljsko smučanje. Dnevi so bili kratki, saj jih je čakala še pot nazaj do Bistrice in na večerni vlak na Reko. Bilo pa jim je vseeno jako lepo.
Hrvaško planinsko društvo Platak z Reke hrani bogat fotografski album iz tega časa. Album je vzorno urejal reški fotograf tudi kronist mnogih planinskih izletov na Snežnik in okolico Ivan Lukežič. Album je zanimiv tudi za ilirskobistriške planince, saj dokumentira čas, ko je bilo slovensko planinstvo izključeno iz planinskega dogajanja na Snežniku. Hvaležni smo kasnejšemu predsedniku PD Platak, Josipu Jurasiću, da nam je dovolil preslikati vsaj nekaj fotografij iz tega albuma. 225/vč
