Na samem začetku Jurčičeve ulice št. 2 v Ilirski Bistrici, nasproti stare deške šole, je še leta 1983 živel starejši gospod. Poznali smo ga pod imenom Rudi Klepčarjev. Ime je že bilo pravo, nadimek »Klepčarjev« pa se je gotovo nanašal na hišo v kateri je živel. V tej hiši pri Klepčarjevih (»Klobučarjevih«) so še do prve vojne izdelovali in popravljali moške klobuke.
Možak je bil prijazen in ustrežljiv. Ko smo nekoč s šolarji potrkali na vrata in gospodarja Rudija pobarali, če ima kaj starega železa, ki so ga učenci zbirali, da bi z iztržkom prihranili za zaključni izlet, nam je namenil kar ves star štedilnik, ki smo ga z veseljem odpeljali na odpad.
Čez nekaj dni sem se mu prišel zahvaliti in mu v imenu učencev prinesel darilce. Gospod Rudi je bil prijetno presenečen in že je bila prilika za klepet. Povedal mi je, da je služil vojsko v Boki Kotorski v prvi vojni in to v delavnicah za popravilo manjših plovil Avstro-ogrske vojske. Najbolj hudo je bilo v času vojne, ko so včasih morali po dnevi in ponoči popravljati poškodovana plovila. Bila pa so tudi zatišja, ko so si za spomin na vojno sami izdelovali kakšne predmete. Sam si je izdelal malo ročno železno blagajno na ključ. Njena posebnost je bila, da je izdelek bil brez varjenja, torej pravo kovaško delo. Stopil je v hišno shrambo in prinesel izdelek na katerega je bil tako ponosen. Izročil mi ga je rekoč: »Pa pazite na mojo blagajno. Jaz sem nanjo pazil več kot pol stoletja.« Besedo sem držal, na Rudijevo blagajno pazim že skoraj štirideset let. (172/vč)
