Alojz Kovačič (1898 – 1988) iz Birčne vasi, je leta 1987 star 89 let pripovedal o spominih na 1. svetovno vojno: »11. maja 1917 so mi namesto kose na ramo naprtili puško. Spomnim se prve zime v vojski. Sneg je neslišno padal in burja ga je neprestano nanašala v debelo zameto ob grapah in mejah. Bil sem v Tirolah, v avstrijski vojaški uniformi, skrit nekje bogu za hrbtom v zavetju več tisoč metrskih vršacev, in se boril. Prva sv. vojna je divjala in nas, 17. regiment »Janezov«, potisnila v zasneženo alpsko dolino na južnem Tirolskem, kjer je bil najhujši sovražnik mraz, neprestano naletavajoči sneg in tišina, ki jo je kdaj pa kdaj pretrgalo zamolklo bobnenje rušečih se plazov. Ali pa so bili to oddaljeni odmevi kanonad? Kakorkoli že, takrat sem se v glavnem boril s snegom in kopal več kilometrov dolge rove v visoke snežene zamete, da so bila odprta pota za oskrbovanje najbolj izpostavljenih položajev. No, še en sovražnik je bil, ki tudi v najstrašnejšem mrazu ni zapustil naših » Janezov« v tistih zapuščenih alpskih dolinah: uši so nas zvesto spremljale v globoke snežne tunele in strupeno mrzle nočne straže. Zaradi mraza in pomanjkanja svežega perila smo se poredko preoblačili. Ko se nas je le usmililo sonce in smo opravili to nujno zadevo, pa smo videli, da smo na nekaterih mestih polni ran od neprestanega praskanja, okoli odeje, ki sem jo razprostrl po belem snegu, pa je bilo vse živo tega nadležnega mrčesa. Ko sem bil v vojski že drugo zimo, je 24. januarja 1918 prižvižgala rešitev z italijanske strani. V hrbet se mi je zasadil in razpočil velik šrapnel. Do konca vojne so me vlačili po avstrijskih in čeških bolnišnicah, vmes pa so me na Dunaju tudi operirali in odstranili smrtonosno italijansko darilo, ki je za las zgrešilo svoj cilj. Mesece in mesece sem poležaval po vojaških bolnišnicah in razmišljal, kaj bi dal, da bi spet videl svoj rojstni kraj Rakovnik. Želja se mi je izpolnila. Malo pred razpadom Avstro – Ogrske so me poslali na dopust, domov. Vendar mi okrevanje doma ni bilo usojeno. Od nove oblasti sem kmalu dobil poziv za mobilizacijo, tokrat v drugi uniformi, sem spet odšel v boj. Blizu Št. Jakoba na Koroškem sem se boril za severno mejo. Po tem ko sem bil že demobiliziran, sem moral še nekajkrat obleči uniformo, nato pa so me vojaške oblasti končno pustile pri miru.»