Kot je bilo za tisti čas običajno, sem tudi jaz moral pri sedemnajstih letih pred obveznim služenjem vojaščine udeležiti, prav tako obvezne, vojaške vzgoje. Ko sem jih imel dvajset, sem bil na Planini pri Sevnici na t. i. »štilengi«, spoznan za sposobnega služenja vojaščine v Titovi gardi v Jugoslovanski ljudski armadi kot »zemaljski artiljerijac«
Od vojaškega odseka v Celju sem dobil poziv, da se moram 18. aprila 1954 javiti v kasarni v Celju. Proti večeru so nas postrojili »2 po 2« in nato smo se v koloni odpravili ob spremstvu godbe na pihala na železniško postajo, kjer nas je že čakal transportni vlak za Beograd. Nam gardistom je bil namenjen potniški vagon, ostalim pa živinski. V jutranjih urah smo prispeli v Beograd, kjer nas je pričakal gardijski vojak s puško na rami, z mečem in kartonom z napisano številko vojne pošte 9166. Skupaj smo se odpravili do gardijske vojašnice, kjer so nas pričakali slovenski vojaki s transparenti, na katerih je na sprednji strani pisalo »dobrodošli Slovenci«, na zadnji pa »najebali ste«.
Takoj po prihodu je sledilo striženje na t. i. »nulo« in kopanje ter prevzem »gardijske« uniforme. Civilna oblačila (»civilko«) pa smo v vreči poslali na domači naslov.
Po treh mesecih »obuke« sem bil določen za delo v pisarni poveljstva divizije in s tem oproščen telovadbe, straže, »požarstva« in redarstva.
V času služenja sem »dal skozi« štiri vojaške parade ob obisku tujih državnikov (Haile Salassie, Nehru, Indira Gandi, …* in eno prvomajsko v »pešadijskem« ešalonu ter še v ešalonu na vozilu James z priklopljenimi havbicami. Skupaj torej šest parad.
Za vsako parado smo se pripravljali po mesec dni na zemunskem aerodromu, v prostem času pa smo se lahko kopali v bližnji Savi.
Mnogi od nas smo bili prvič v življenju tako dolgo in tako daleč od doma, zato smo si želeli čimprej dobiti dopust. Posebno priložnost smo si lahko tudi »pristreljali«. Tako sem si tudi jaz s petimi uspešnimi streli v tarčo prislužil okrog novega leta 1955 deset dni izrednega dopusta. Nato sem bil v juliju še na rednem štirinajstdnevnem dopustu. Med vojaki se je hitro razširila vest, da lahko pričakujemo skrajšanje vojaškega roka s 24 na 18 mesecev. Tako sem bil tudi jaz deležen »skračenja vojnog roka« in tako bil Titov gardist 19 mesecev in 10 dni. Naj dodam, da so pred tem generacije, rojene leta 1929, služile še po tri leta.
Titov obisk je bil vedno nenapovedan. En takšnih obiskov v času zajtrka je bil zabeležen v časopisu Gardist, ki je izhajal enkrat mesečno. Ob obisku je pregledal vse prostore od spalnice, kuhinje do »sošk« za hranjenje orožja. Po ogledu nas je vedno pohvalil z besedami »zadovoljan sam«.
Pri mojih devetdesetih so še zelo živi spomini na čas, ko sem kot dvajsetleten mladenič pred sedemdesetimi leti kot gardist služil maršalu Titu.
Prispeval: Marjan Blatnik (Vrh nad Laškim)
*Imena četrtega državnika se ne spominjam več.
