Kaj bi se danes hvalil z mopedom? Nekoč je bilo drugače. Na moje službeno mesto, ki je bilo iz Ilirske Bistrice oddaljeno 17 km, sem z javnimi sredstvi (vlak in avtobus) pa še najmanj 7 km pešačenja, sem se kar težko prebijal. Včasih sem se peljal s tovornjakom, ki je pobiral mleko po Vremski dolini. Tedaj je bilo še 2 km dlje in vstati sem moral že ob 4. zjutraj. Tudi konec tedna za nazaj ni bilo enostavno. Spet 7 km do avtobusa ali enako daleč v Pivko na vlak.
Po letu dni sem se odločil za nabavo mopeda. S šolskim kolegom sva šla na ogled starega mopeda celo v Harije sredi Brkinov. Čeprav je moped dal skozi že dva lastnika je bil še vedno zelo drag, preko 100.000.- dinarjev. Kar sta bili več kot dve moji plači in pol. Nezaupljivi prodajalec je še zahteval garancijo za manjši manjkajoči znesek. Vseeno sem se odločil za nakup. Po vsem pešačenju v dežju in snegu, ni bilo kaj drugega storiti. Lastnik mi je v rezervarju pustil le malo bencina, tako da sva že po enem kilometru sredi noči morala dalje peš do Ilirske Bistrice, do prve bencinske črpalke.
Moped mi je služil skoraj dve leti, dokler ni vendarle prišel na vrsto znameniti fičko! Banka je dala kredit, ki sem ga odplačeval tri leta. Čakal sem ga 6 mesecev. Iskati pa sem ga moral iti v Avto Šumadija v Beograd. In ko sem se vračal skozi Zagreb, so bile tam velike poplave. Vse poti proti Sloveniji so bile pod vodo. Moral sem preko Čakovca in Maribora, kjer so mi ponoči še opravili prvi servis. Avto pa je le bil doma in služil mi je, kljub premnogim napakam, še skoraj deset let. Foto Franc Hebar, 134/vč
