V troje na Snežnik 1960. – Bili smo študentje, proti koncu študija. Jaz na slavistiki, ona na agronomiji, on se je namenil arhitekturi. Prijateljevali pa smo že iz zadnjih gimnazijskih let na postojnski gimnaziji, jaz osmošolec, ona dva eno leto za mano. – In zvabil sem ju na Snežnik. Kot že ničkoliko prijateljev in znancev prej in pozneje. Snežnik sem imel zmeraj na repertoarju. Zmeraj sem bil nanj nekako ponosen, pomenil mi je več ko goro. – Ona je bila iz naše fare, on pa z vrha Krasa. Ona in jaz sva še zmeraj živa, on pa je že leta pod zemljo. – Enkrat sem ga obiskal na njegovem Štjaku. Kjer se Kras prelomi v Vipavsko dolino. Vas z izrednim razgledom, čez Vipavsko dolino in tja v Tržaški zaliv. Gostila naju je njegova mama, vdova v veliki mračni hiši. Tretji dan sva jo ubrala čez Vipavsko na Nanos. Ob sestopu pa sva jo mahnila vsak v svojo smer.
Jože, Seražin se je pisal, je bil občutljiva pesniška duša. V spomin so se mi usedli njegovi verzi: Dajte mi vina! / Rad bi mladosti napil. / Naj bo črnina, / da bom preteklost zalil. Ozadij tega mračnega sporočila nisem nikoli odkril. Prezgodaj je odšel od nas. (sf)