Vojaščina v »jugoslavenski ratni mornarici«

Maks Vodeb v sredini ob harmonikašu. Iz spominov: Pisalo se je leto 1963, ko sem kot dvajsetletni fantič oblekel lepo uniformo takratne ”jugoslovenske ratne mornarice (JRM). Mornariški vojni rok je trajal polni dve leti, za vse ostale pa ”le” leto in pol. Na usposabljanju sem bil v Lovranu pri Opatiji, nato pa še v Pulju (Puli). Spomnim se štelnge (nabora) v domači Slivnici, ko smo fantje goli stali pred vojaško zdravniško komisijo. Za mizo so sedeli trije oficirji JNA in vojni referent Žogan iz Ponikve. Ko sem prišel na vrsto, me je najprej sprejel vojni referent Žogan, ki je rekrute tudi tehtal. Moja teža je bila 59 kg. Nato me je vprašal, v katerem ”rodu” bi želel služit. Brez pomisleka sem mu povedal, da v mornarici, čeprav je služenje trajalo pol leta dalj. ”Hja fantič”, mi je dejal, ”za mornarico si pa prelahak, imeti bi moral vsaj 60 kg.” Ko je videl razočaranje na mojem obrazu, je nadaljeval: ”Čuj, skoči v gostilno k Brancetu, pa se najej kruha in napij čim več vode, da boš pridobil na teži.” Hitro sem si nataknil hlače in kar brez srajce zdirjal v bližnjo gostilno. ”Gospod Brance, dajte mi hitro pol štruce in liter vode!” Gostilničar me je začudeno pogledal, ker je bil prepričan, da se mi je zmešalo. Ko sem mu razložil, kaj je v igri, je zmajal z glavo in dejal: ”No, tebe je pa že zelo zgodaj doletela vojaška zafrkancija.” Ko sem se vrnil pred vojaško komisijo, je tehtnica pokazala 60,5 kg. Bil sem sposoben za služenje v vojni mornarici. Doma sem očetu povedla za ta dogodek. Oče in Žogan sta bila prijatelja, ki ju je združevalo gasilstvo. Oče je dejal, da se mu bo posebno zahvalil, ker mu je nasitil sina.