Danes, ko obeležujemo Dan spomina na holokavst, se spominjamo naših bližnjih, ki so preživljali grozote v taboriščih druge svetovne vojne. 27. januarja 1945 je bilo osvobojeno koncentracijsko taborišče Auschwitz.
Poleg ostalih vojnih grozot je pekel in grozo tega taborišča doživela in preživela tudi moja teta Micka, Marija Čakš iz Šmarja pri Jelšah.
Na fotografiji jo vidimo na poročni dan, januarja 1940. Poročila se je z Antonom Jagodičem iz Dola pri Šmarju. Ob njej je njen brat Štefan Čakš, dolgoletni župnik v Pišecah, ob možu pa njegov brat, pater Jozafat Jagodič.
Moža Antona so Nemci 4. septembra 1941 ustrelili kot talca v celjskem Starem piskru, njo pa mesec dni za tem skupaj s komaj devetmesečnim sinčkom Martinom odpeljali v zbirni center v 1. Osnovno šolo Celje. Tam so ji odvzeli otroka in ga odpeljali v zbirni center Lebensborn v Nemčijo, njo pa so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je preživela leto in pol groze, ponižanja in bolezni. Da bi jo rešil iz taborišča, se je v nemško vojsko prostovoljno prijavil njen brat Lojzek. Teta se je izčrpana po prebolelem tifusu vrnila domov, Lojzek pa je kmalu padel v nemški vojski. Po vojni je teta iskala svojega sinka preko mednarodnih organizacij, vendar ga ni več našla. Nekaj časa je še živela sama v Dolu pri Šmarju, nato pa je odšla za gospodinjo k bratu Štefanu, župniku v Pišecah.
Grozote vojne je doživela tudi družina mojega očeta Stanka Čakša. Septembra 1941 so starega očeta, staro mamo, očeta in tri brate, ki so še živeli na domačiji, odpeljali v izgnanstvo. Najprej v kraj Visoko v Bosni, od tam pa v Slavonijo v kraj Grubišno Polje. Od tam sta moj oče in njegov brat, stric Jože, odšla v partizane. Ob koncu vojne sta na konjih vkorakala v osvobojeni Zagreb.
(Prispeval Jožef Čakš)