Vinogradniške površine na Slovenskem so se do prve svetovne vojne skrčile zaradi nadlog, ki so prizadele vinograde konec 19. stoletja, na Goriškem in na Krasu pa so bili vinogradi dodatno opustošeni med vojno.
Če je bilo okoli leta 1900 na Slovenskem skoraj 46.000 ha vinogradov, je sredi 20. stoletja njihova površna znašala le še dobrih 31.000 ha, okoli leta 1970 pa le še približno 20.000 ha. Leta 1913 je bilo stanje na posameznih območjih takšno: na Štajerskem 19.300 ha vinogradov, na Koroškem 22 ha, v Prekmurju 1.300 ha, na Kranjskem 10.000 ha, na Goriškem 6.400 ha, v okolici Kopra in Pirana 3.700 ha – skupaj nekaj manj kot 41.000 ha. V tem času so na manjših površinah začeli saditi žlahtnejše trte, ki so dajale tudi večje donose. Izboljšal se je tako način vzgoje trt kot tudi pridelovanja vina. V okoliših, kjer je bilo kletarjenje pomanjkljivo in se vina niso dolgo obdržala, npr. na Vipavskem, so vinogradniki prodajali že mošt.
Stare načine maščenja grozdja je kmalu začel izpodrivati grozdni mlin, ki je bil na začetku 20. stoletja še redkost. Okrog leta 1900 so začele nastajati tudi trsnice. V tem času so se tudi vrhpoljski vinogradniki udeležili tečaja cepljenja trt na Grmu pri Novem mestu. Cepili so najprej za lastno obnovo, nato pa še za potrebe drugih vinogradnikov. Cepljenje trt se je v nekaj letih razvilo v veliko proizvodnjo in tudi v Vrhpolju je trsničarstvo doma še danes. Vrhpoljska trsničarska zadruga oskrbuje s trsnimi cepljenkami vinogradnike na širšem območju zahodne Slovenije.