Leta 1914 je Avstro-Ogrska z vojno napovedjo Srbiji 28. julija sprožila prvo svetovno vojno. Povod zanjo je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863–1914) v Sarajevu mesec dni pred tem. Izbruh vojne ni nikogar zares presenetil, prav gotovo pa si takrat nihče ni predstavljal, da bo neusmiljeno bojevanje trajalo več kot štiri leta.
Avstro-Ogrska je že 26. julija, še pred začetkom vojne, razglasila delno mobilizacijo. Tej je nato čez nekaj dni, 31. julija, sledila še splošna mobilizacija vojske in mornarice. Avstro-ogrska oborožena sila se je z njo povečala na 3.350.000 mož, od tega jih je bilo »pod orožjem« malo več kot dva milijona. Priprave na vojno so pričeli izvajati tudi v 87. pehotnem polku. Iz skladišč so prinašali orožje, uniforme in ostalo vojaško opremo ter pripravljali bivalne prostore za prihod vojske. Že kmalu po razglasitvi mobilizacije so se v Celju začele zbirati nepregledne množice častnikov, vojakov in vojaških rezervistov iz celotnega celjskega nabornega območja. V knežjem mestu je bilo tako nastanjenih povprečno štiri tisoč mož, kar je pripeljalo do drastičnega pomanjkanja javnih prostorov za nastanitev vojaštva, zaradi česar so jih začeli nameščati tudi v šolskih in ostalih poslopjih v mestu in njegovi bližnji okolici. Priprave so potekale hitro in tekoče, zato je bil polk kmalu pripravljen za odhod na fronto.
Avstro-Ogrska je medtem 6. avgusta vojno napovedala še carski Rusiji in sredi avgusta je proti vzhodni meji začelo voziti na desetine vlakov z moštvom, s konji in z opremo. 13. avgusta se je v Galicijo odpravil tudi 87. pehotni polk (I., II. in III. bataljon). Na celjski železniški postaji je bilo v tistih dneh ogromno ljudi: poleg častnikov in vojakov še njihovi svojci, sorodniki in prijatelji. Naporna vožnja z vlakom je trajala tri do štiri dni. Po prihodu v mesto Stryj se je 87. pehotni polk najprej razporedil v okolici mesta, od tam pa je 19. avgusta v hudi poletni vročini krenil na dolgo pot proti Zloczówu. Da bi zavrnili napredujoče Ruse, ki so vdrli čez mejo, so zasedli položaje vzdolž rečice Olszanica. Tam so v boju z veliko močnejšo rusko vojsko utrpeli katastrofalne izgube (med častniki je bilo 17 padlih, 22 ranjenih in 3 ujeti, med vojaki pa 350 mrtvih, 891 ranjenih in približno 100 ujetih), zato so se bili 27. avgusta prisiljeni umakniti. Prvi boj je bil hkrati tudi najbolj krvavi dan v celotni polkovni zgodovini. Z Rusi so se do konca leta bojevali še večkrat: konec avgusta pri Gniłi Lipi, v začetku septembra pri Gródeku, v drugi polovici septembra in oktobra pri Chyrówu in Gorlicah, po premiku frontne črte pa v Karpatih. Tam se je polk zaradi velikih izgub, ki jih je utrpel, v drugi polovici novembra notranje preuredil in je od takrat namesto treh imel le še dva bataljona s po tremi stotnijami in strojničnim oddelkom. Novembra in decembra je polk v naskokih na ruske položaje in v obrambnih bojih spet utrpel precejšnje izgube in je ob koncu leta 1914 štel le še 350 za boj sposobnih mož.
Za razliko od drugih enot 87. pehotnega polka je njegov IV. bataljon izbruh prve svetovne vojne dočakal v Skadru. Od tam je bil 6. avgusta premeščen najprej v Kotor, od tam v Mostar, nato pa v Sarajevo, kjer so se bataljonu priključili prispeli rezervisti. Kot del 9. gorske brigade 1. avstro-ogrske pehotne divizije se je polk septembra skupaj z nemško stotnijo spopadel s srbsko vojsko pri Višegradu (vzhodna Bosna) in Jagodnji (hribovje v zahodni Srbiji).
