Člani pevskega zbora Lubnik, ki deluje od začetka leta 1979, so na pobudo svojega dirigenta in umetniškega vodje Tomaža Tozona sprožili akcijo za obnovitev in oživitev delovanja doma Partizan na Mestnem trgu.
Največje zasluge pri obnovi sta imela pevca Anton Hafner in Stane Šopar. Prostor je bil že nekaj let zanemarjen, v njem je bilo v 80. letih skladišče Železnine, nato pa še Gradbenega podjetja Tehnik in podjetja Obrtnik. Objekt je propadal, saj se ni vlagalo v njegovo vzdrževanje.
Tomaž Tozon je za Gorenjski glas povedal: »Ves čas, odkar sem postal Škofjeločan in se ukvarjal z glasbeno dejavnostjo, sem v Škofji Loki pogrešal primerno velik koncertni prostor. Kar pretresla me je vizija, kakšne izredne možnosti bi lahko ponudil nekdanji Sokolski dom, saj sem prepričan, da tisočletno mesto tako dvorano zasluži in jo tudi potrebuje … Prepotoval sem ves svet, nastopal tudi v najbolj razvpitih dvoranah od Kitajske do Argentine, vendar nekaj tako prisrčnega, kot je ta dvorana z vrtom – galerijo, od koder se odpira neizmerno let pogled na strehe tisočletne Škofje Loke in naprej proti Sorškemu polju, nisem videl.«
Člani zbora so od leta 1989 dalje na občino poslali več vlog za oživitev zelo akustične dvorane Partizan, ki bi bila primerna za njihove nastope. Takratni župan Igor Draksler je po posredovanju Lojzeta Peterleta končno podprl načrte zbora. Člani zbora so se spomladi leta 1999 sami fizično lotili čiščenja prostorov ter zbiranja sponzorskih sredstev za ureditev dvorane, ki jih je prispevalo več loških tovarn. Svojo dvajsetletnico delovanja je zbor proslavil z jubilejnim koncertom 7. novembra 1999 v urejeni Kristalni dvorani, kakor so jo poimenovali. Ime je dobila po značilnih lučeh. Zanjo je vsa leta vestno skrbel Anton Hafner, ki mu je dvorana postala drugi dom.
Anton Hafner (1938) se je že kot šolar rad udeleževal udarniških akcij. Tudi obnova dvorane Partizana je bila zanj izziv, ki se ga je lotil z veliko vnemo. Skupaj s somišljeniki so s prostovoljnim delom dvorano pospravili, prebelili, postavili oder in obesili zavese. Očistili so tudi vrt in ga na novo zasadili ter obnovili paviljon. Anton je večkrat delal tudi po dvajset ur dnevno in je obedoval kar v nekdanjem gostišču Krona. Po uspelem koncertu zbora ob dvajsetletnici delovanja je po pogodbi z občino postal oskrbnik Kristalne dvorane. Upravljal in vzdrževal jo je do leta 2007, ko se je začela prenova celotnega kompleksa zgradbe. Dvorano so do leta 2007 stalno uporabljala tudi številna druga loška kulturna društva.
Antonova žena Vera je bila zelo razumevajoča ob moževi pogosti odsotnosti in ga je vedno podpirala. Zakonca imata lepe spomine na to obdobje. Še danes rada obiskujeta prireditve v Sokolskem domu, predvsem pevske nastope, pa tudi občinska praznovanja. Pri novi dvorani ju motijo le toalete v nadstropju, drugače menita, da je dvorana lepo prenovljena.
Anton Hafner se takole spominja: »Pevski zbor Lubnik je nastopal povsod po Sloveniji, samo v Loki ne, ker ni bilo primerne dvorane za nastope. Pevovodja Tomaž Tozon je tarnal, da je to škoda. Spomnili smo se na dvorano nekdanjega Sokolskega doma, ki je bila tisti čas skladišče odpadkov. Krajevna skupnost Škofja Loka je v dom vozila tudi odpadke (med drugim celo velike skale) prebivalcev s Placa. Dom je bil velika sramota za mesto! Vse je propadalo. Šli smo v dvorano, 9 ali 10 moških pevcev zbora nas je bilo, zapeli smo in se posneli. »Mogoče pa bo«, smo dejali. »Seveda bo«, sem rekel, »samo ‘uštimat’ je treba«. Pokojni Peter Ceferin je podpiral moje zamisli o obnovi. Oblak je dal ključ od dvorane. Stane Šopar mi je kot brat pomagal pri delu. Akica je hodila gledat in slikat, kako smo urejali. Starejši Ločani so bili veseli, da se je začelo delati. Obnovili smo parket. Z avtom sem čez Plac vozil deske, ki sem jih prej polakiral. Dobil sem dovolilnico za avto, da sem lahko šel v mesto. Na vrtu sva začela s Šoparjem urejati fasado. ‘Šajtrgo’ sem pripeljal od doma. K Akici sva vozila odpadke. Občini je bilo nerodno, zato so naročili traktor in odpeljali odpadke. V Krono sem hodil po toplo vodo, da sem lahko delal. Pretiranega nasprotovanja naši akciji pa ni bilo. Sredstva za začetek urejanja so prispevale predvsem tovarne LTH, Jelovica in Gradis. Povezati se je bilo treba z ljudmi v okolici! Če nimaš ljubezni do kraja, tega ne moreš speljati.
Deset let sem bil oskrbnik dvorane. Pripravljal sem dvorano za prireditve in jo tudi pospravljal. Občina mi je kasneje začela delo plačevati. Imel sem dve knjigi, v katere sem zapisoval, kaj sem vsak dan delal v domu.
Galerije Fara je posodila slike različnih slikarjev, da se je dvorana polepšala. Bil sem odgovoren za slike, da se niso poškodovale. V dvorani smo pevci praznovali obletnice. Vabil sem tudi pevska društva iz drugih krajev, da so nastopala v Loki. Veliko je bilo pogostitev. Tu je imelo svoje prireditve društvo Sotočje, Erženova sta organizirala zakuske ob cerkvenih obletnicah porok. Smučarji po starem so imeli v predprostoru zabave, gimnazijci pa plese. Spomnim se, da enkrat niso pospravili za seboj. Ravnatelj Luževič je poslal dva dijaka, da sta se mi za to opravičila.«
Žena Vera Hafner se spominja prigode, ki je pokazala, da ima laž kratke noge: »Enkrat je mož rekel, da ima veliko dela v dvorani, zato sem sama šla na cvetlični sejem na Plac. Sodelavka iz Predilnice se je ponudila, da me pelje domov, ker je bil mož zaseden zaradi dela. Čez dva dni je prišel Hiršenfelder s slikami in mi pokazal, kako se je mož takrat zabaval v dvorani, kjer je praznovala tajnica zbora.«