Anžurjeva hiša je značilna dolga nizka obcestna hiša, z ožjo stranico obrnjeno proti cesti.
Je redek primer stegnjene hiše s hlevom v isti osi. Na mestu stare hiše jebila zgrajena nova leta 1904. Gospodar se je ob koncu prejšnjega stoletjaukvarjal s pripreganjem – furajtarstvom, da so furmani z vozovi zmogli klance vStehanu proti Višnji Gori. Zaslužek je bil dober, tako da si je nakupil zemljein gozdov. Leta 1906 je stekel pes ugriznil konja, ta pa gospodarja, ki je zaposledicami bolezni umrl.
“Tone Anžurjev je delal poskuse.Mačka je privezal na marelo in ga je vrgel s kozolca. Maček je lepo pristal natleh, marela pa se je raztreščila.Tudi sam je skakal z marelo s kozolca. Dostimarel je tako uničil. Ljudje so se mu pa smejali. Hotel je leteti.” (Povedala Marija Vintar).
”Ker ni bilo televizije in drugih reči,smo počeli kakšne neumnosti, za katere smo slišali, da so jih že kje drugjetudi fantje počeli. Takoj po vojni je bil v Grosupljem že kino in vsako sobotosmo šli obvezno v kino in po kinu je bilo še precej časa, v nas mladih je biloše veliko moči, in smo zmeraj peli ali smo šli na kakšne obiske khišam, kjer so bila dekleta, ali pa smo ‘ofirali’ ob godovih. Pri Anžurjuje bil Perovškov Jože, ki je imel dva konjička in je bil za prevoznika za takratnepotrebe v Grosupljem, ker je bil kraj majhen. Mi smo enkrat po kinu sklenili,da na Anžurjevo štalo postavimo voz. Hiša je stala ob glavni poti k cerkvi.Preje je bila le ena glavna pot k cerkvi – mimo kovačnice.
Dogovorjeno, gremo.Dobimo lestve, jih položimo po strehi, saj je bila še s slamo krita. Spodaj smovoz razdrli in ga po delih znesli na streho, tam pa smo ga spet sestavili.Komate smo obesili na štango od voza. Zjutraj so šli ljudje k maši in seveda,to je bila senzacija številka ena, da na Anžurjevi strehi stoji voz. Vsi so seustavljali, gledali, nekateri so se zgražali, drugi so se smejali, pa vendar toni bila tako nedolžna šala, saj smo poškodovali streho. Še bolj so jo papoškodovali, da so dobili voz dol. To je bilo še težje. Ovadba je prišla tudido policije, ker je bila precej velika škoda in policija je začela raziskovati,kdo je to naredil. Takrat sem zbral ekipo za to lumparijo iz Stranskevasi, policija pa je mislila, da smo bili spet Grosupeljčani zraven, pa sem bilsamo jaz. K meni so prišli, so me na policiji zaslišali, pa seveda nisem ničpriznal. Preden se je policaj odpravil po druge fante, sem jaz že s kolesom’obletel’ vse in sem jih obvestil, kje sem bil in kaj se dogaja. Ravnotedaj pa si je moj sosed, mlad fant, zlomil nogo, pa ni bil nikoli v nobeniakciji, pri nobeni taki lumpariji. Policaji so na vse načine pritiskali nanj,da si je nogo zlomil pri tej akciji. Potrdilo od zdravnika so morali dobiti, dasi je že en dan prej zlomil nogo, da ni mogel biti udeležen pri temdogodku. Tako smo mi nekako to dejanje ‘zatušali’, da ni nikoli prišlo na danin tudi policija ni nikoli zvedela, kdo je to naredil.” (Povedal Brane Žitnik).