Avstro-Ogrska, imenovana tudi dvojna monarhija, se je s približno 670 tisoč kvadratnimi kilometri površine raztezala na ozemlju (ali delu ozemelj) trinajstih danes samostojnih držav srednje, vzhodne in južne Evrope. Na tem velikem in geografsko nadvse raznolikem prostoru je na prelomu iz 19. v 20. stoletje živelo približno 50 milijonov ljudi pestre narodnostne, jezikovne, religiozne in socialne strukture. Slovensko govoreče prebivalstvo, h kateremu se je leta 1910 prištevalo dobrega 1,2 milijona ljudi (približno trije odstotki vsega prebivalstva), je takrat živelo v obeh delih monarhije: v Avstriji in na Ogrskem. Država je nastala leta 1867 z državnopravnim preoblikovanjem Avstrijskega cesarstva, ko je bil z avstro-ogrsko nagodbo, s katero sta se v personalni in realni uniji povezali Avstrija in Ogrska, dotedanji centralizem nadomeščen z ustavnopravnim dualizmom. Vsaka polovica monarhije je imela svoj parlament, ki je bil pristojen za notranje zadeve, obe polovici pa je združeval vladar ter skupna zunanja, obrambna in finančna politika (enotno so urejali še nekatere druge zadeve skupnega pomena). Avstro-ogrski monarhiji sta v času njenega obstoja zaporedoma vladala dva avstrijska cesarja/ogrska kralja iz habsburške dinastije: do svoje smrti leta 1916 je bil to Franc Jožef I. (1830–1916), nasledil ga je njegov pranečak Karel I. (1887–1922). Smrtni udarec je dvojni monarhiji jeseni 1918 zadal poraz v prvi svetovni vojni. Na ozemlju poraženke je – kolikor ni bilo kot »vojni plen« razdeljeno med zmagovalke – nastala vrsta novih držav.
Avstro-ogrske oborožene sile so bile iz dveh delov: vojne mornarice in kopenske vojske. Slednja je bila sestavljena iz enot skupne vojske, ki so bile pod pristojnostjo vojnega ministrstva na Dunaju. Vsaka polovica monarhije je imela še svojo vojsko – »teritorialno obrambo«: Avstrija cesarsko-kraljevo domobranstvo, Ogrska pa kraljevo ogrsko domobranstvo in kraljevo hrvaško(-ogrsko) domobranstvo. Leta 1886 so v obeh državnih polovicah osnovali še črno vojsko. Skupna vojska in vojna mornarica sta bili namenjeni obrambi monarhije pred zunanjimi in notranjimi sovražniki, domobranstvo je bilo zadolženo za ohranjanje notranjega reda in miru, črnovojniki pa so imeli pomembnejšo vlogo v zaledju. Skupno vojsko sta v dogovorjenem deležu financirala oba dela dvojne monarhije, vsak del zase pa je financiral še svoje oborožene sile (domobranstvo). V primerjavi z drugimi tedanjimi velesilami je Avstro-Ogrska vojski namenjala skromnejša sredstva (približno 3,5 odstotka proračuna). Vrhovni poveljnik vojske je bil avstrijski cesar/ogrski kralj.
Poleg pehote so kopensko vojsko sestavljali še drugi rodovi vojske – konjenica, topništvo, tehnične enote, sanitejci, vojaški duhovniki, vojno letalstvo …
V mirnodobnem času je bila vojska formirana v 16 vojaško-teritorialnih območij – korpusov, ki so jih sestavljale divizije, usposobljene za samostojno delovanje. Znotraj divizij so bile brigade. Posamezna je združevala približno dva polka (šest do devet bataljonov). Polk je bil temeljna enota avstro-ogrske vojske in je v miru in vojni nastopal večinoma enotno. Del polka (ali samostojna bojna enota v okviru brigade) je bil bataljon. Nekateri bataljoni (saperski, pionirski) niso imeli bojne, temveč podporno funkcijo (gradnja objektov …). Bataljon je bil sestavljen iz osnovnih enot za samostojno izvajanje nalog – stotnij (ali čet), te pa so imele običajno dva do štiri vode in enega ali več samostojnih oddelkov.
Splošna vojaška obveznost za vse moške, stare od 21 do 42 let, je bila v monarhiji uvedena leta 1868. Vojaški rok je trajal tri, v mornarici pa štiri leta. Vojaška obveznost je bila sicer dolga 12 let: tri aktivna leta v skupni vojski, sedem let v rezervi in dve leti pri domobranstvu. Vojsko je dejansko služila približno tretjina vseh vojaških obveznikov.